NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

Patricija Crnkovič ne gleda le z očmi, temveč celim telesom

Intervju z umetnico in avtorico projekta Čigave oči?

V sodobni plesni predstavi avtorice Patricije Crnkovič, ki raziskuje vprašanje pogleda, se odpira prostor za intimno in hkrati družbeno refleksijo. Umetnica skozi gib in utelešeno prakso razkriva, kako lahko pogled ni le sredstvo zaznave, temveč tudi orodje nadzora, omejevanja ali celo nasilja. Skozi svoje ustvarjanje se ne ukvarja zgolj z estetiko telesa, temveč z njegovim potencialom za upor, osvoboditev in dialog. V intervjuju spregovori o procesu ustvarjanja, o vlogi plesa kot družbenega jezika, o pomenu telesne avtonomije in o tem, kaj pomeni pogledati ne le s pogledom, temveč z vsem telesom.

V plesni predstavi se ukvarjate z vprašanjem "pogleda" – katere osebne ali družbene izkušnje so vas pripeljale do tega raziskovanja?
Z vprašanjem pogleda se poglobljeno ukvarjam v zadnjem letu. Lani sem v procesu predstave, ki sem jo ustvarjala na tematiko nasilja nad ženskami – O NAS – začela razmišljati o vseh možnih oblikah nasilja. Spominjati sem se začela različnih izkušenj, v katerih me je pogled spravil v neprijetno pozicijo, me omejil pri mojem izrazu oziroma skrčil moje telo. Začela so se porajati mnoga vprašanja – kaj si dovolimo gledati, kako gledamo, kako si stvari, ki jih vidimo, razlagamo skozi lastne projekcije, kdaj je pogled lahko oblika nadzora …

Kaj za vas pomeni "moški pogled" danes – je to še vedno aktualna problematika ali je danes bolj skrita, subtilna?
Moški pogled, kot ga je definirala filmska teoretičarka Laura Mulvey (1973), je dejanje upodabljanja žensk skozi objektivizacijo in reprezentacijo vloge, ki je podrejena moški avtoriteti. Zdi se mi, da je na žalost v naši družbi še vedno zelo prisoten. Predvsem ga lahko zaznamo v upodabljanju žensk v promocijske namene, na družbenih omrežjih, v pornografiji ter konec koncev tudi v popularni kulturi.

Kako poteka vaš ustvarjalni proces – ali gib najprej začutite v telesu, ali izhajate iz koncepta in misli?
Moj ustvarjalni proces je zelo prepleten in teče skozi različne metode dela. V ustvarjanju želim slediti intuiciji in se v tematiko vreči skozi telo. Telo seveda potrebuje svoj čas, in pomembno mi je, da sem v raziskovanju fizičnega aspekta pri sebi striktna, da si vzamem zanj veliko časa in vztrajam v poglabljanju posamične ideje. V času procesa pa mi je pomembno prebrati različno literaturo in iskati v njej vprašanja, ki informirajo mojo fizično prakso. Zame je proces predstave uspešen, kadar transformira moje nazore in mi odpre nove performativne možnosti.

Kaj se zgodi s telesom, ko mu dovolimo, da ni več “gledano” – temveč samo “je”?
Mislim, da je to na nekem nivoju zelo intimno vprašanje. Predvsem pa vprašanje, na katerega ne morem odgovoriti na splošno. Živimo v svetu, kjer je veliko disociacije od telesnih senzacij, hkrati pa se vedno bolj razvijajo razne holistične prakse, ki vabijo in poudarjajo stik s telesom. Meni je telesna govorica pomembna. Pomembno mi je, da lahko zaznam, kaj moje telo potrebuje, kam si želi iti, kakšno akcijo potrebuje in kdaj lahko spusti. Seveda je zato pomembno veliko utelešene prakse, vendar mi je v zelo velik dar občutek, da lahko svojemu telesu dovolim, da živi avtonomno.

Delavnica z naslovom Telo onkraj pogleda odpira zanimiva vprašanja – kaj pomeni “onkraj pogleda” v današnji vizualno nasičeni družbi?
Onkraj pogleda se nanaša na telesno subjektivnost. Zgodbo, afekt, ekspresijo telesa, ki ni pogojena z razumom, zunanjo naracijo ali linearnostjo.

Zakaj je pomembno, da se ples – kot izraz telesa – uporablja tudi za družbeno kritiko in ne le za estetiko?
Ples v moji percepciji že dolgo ni več estetska forma, ampak medij, skozi katerega telo poudarja svojo živost, se vključuje v širši življenjski prostor in lahko deluje kot prostor emancipacije. Jaz osebno ne ustvarjam z idejo, da želim delati družbeno kritiko. Tukaj sledim smernicam Marine Abramović, ki veliko poudarja, da je telesna umetnost, kadar je iskrena in globoka, sama po sebi družbena kritika.

V svojem opisu omenjate osvobajanje telesa iz “kapitalistične in patriarhalne matrice”. Ali menite, da je občinstvo pripravljeno sprejeti takšen neposreden nagovor?
V predstavi ne bi rekla, da je nagovor predstavljen na neposreden način. Predvsem je predstavljen skozi lastno prenasičenost telesnih informacij, ki so zreducirane na avtonomnost telesa. Mislim pa, da na splošno obstaja vedno večje družbeno zavedanje prenasičenosti. Vedno več ljudi si želi reducirati in omejiti impulze, ki jih na dnevni bazi doživljajo. Kar me osebno skrbi, je, da veliko teh vzgibov diši po ekstremnem individualizmu in samoizboljšavi, kar je potem spet produkt kapitalizma. Plešemo v začaranih krogih, vendar iščemo izhode, ki nas ohranjajo človeške.

In za konec: čigave oči vas danes – kot umetnico in kot človeka – najbolj zanimajo? Katere poglede še raziskujete?
Blizu mi je ideja matriaksalnega pogleda, ki ga je definirala Bracha L. Ettinger. Zanima me predvsem, kako pogled lahko postane most med ljudmi. Most, ki ustvarja intersubjektivnost.

Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović

Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.