NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

Umetnost kot dialog s telesom

Intervju z umetnico Hannah Koselj Marušič

V projektu SHE’S A 10: Posedovati telo // SHE'S A 10: Sit, Possess, Own. My body, your decor umetnica Hannah Koselj Marušič raziskuje svoj odnos do telesa, pogleda in družbenih pričakovanj, ki oblikujejo našo samopodobo. Skozi performans, podobe in tkanine razpira vprašanja ranljivosti, intimnosti in poguma, da telo prikažemo takšno, kot je – nepopolno, resnično, živo. Delo nastaja na presečišču osebnega in družbenega, kjer umetnica preizprašuje meje med telesom kot umetnostjo, telesom kot predmetom in telesom kot prostorom spomina.

Hannah Koselj Marušič se je s projektom SHE’S A 10: Posedovati telo v Kulturnem inkubatorju predstavljala od 4. do 26. novembra 2026, ko je razstavo zaključila s perfomansom, ki je nastal v sodelovanju z umetnico Patricijo Crnković. S Hannah Koselj Marušič se je v sklopu Novinarske šole MKC Maribor pogovarjala Rona Valant Sičanović.

Kako si prišla na idejo za ta projekt?

Ideja izhaja iz mojega lastnega odnosa do telesa, ki se je skozi otroštvo in mladost oblikoval predvsem skozi komentarje drugih in medijske podobe. Odraščala sem v svetu, ki žensko telo razume kot reprezentacijo, kot simbol, kot nekaj, kar se ocenjuje, primerja in razstavlja, v času idealiziranih podob žensk iz filmov 90-ih in zgodnjih 2000-ih, ko so bili lepotni standardi na nek način še ožji kot dandanes. Moje telo je bilo ves čas predmet vrednotenja, tako pozitivnega kot negativnega, in sčasoma sem začela sebe dojemati skozi to zunanjo merilno palico. Pozitiven komentar ni bil nič manj utesnjujoč od negativnega. Ta pogled sem ponotranjila tako močno, da sem lastno lepoto nekako začela enačiti s “pravico do ljubezni”. Projekt SHE’S A 10 je postal način raziskovanja tega pritiska na vizualno podobo telesa iz samega jedra. V njem nisem prisotna le kot umetnica, ki opazuje problem, ampak tudi kot telo, ki ga problem neposredno oblikuje. Ranjeno telo, ki si želi nekoč zaživeti brez bolečine.

Zakaj si uporabila prav svoje telo in ne drugih podob?

To je način, da se uprem logiki, kjer je telo nekaj, o čemer govorimo, vendar se ga ne dotaknemo, ne začutimo njegove bolečine in človeka, ki to bolečino doživlja, živi. S svojim telesom sem želela vzpostaviti neposredno povezanost med pogledom, bolečino, pričakovanjem in osvobajanjem. To je bil tudi način, da prepoznam in počasi odvežem zgodovino pogleda, ki sem ga sama privzela nase, zamazanega z idealizirano, vsiljeno podobo telesa.

Kako si se počutila, ko si prvič videla svoje telo natisnjeno na tkanini?

Podoba je hkrati delovala domača in popolnoma tuja. Kot da gledam nekaj, s čimer imam zgodovino, a težko bi rekla, da sem to zares “jaz”. Ta razpoka – med seboj kot osebo in seboj kot podobo – mi je omogočila razmislek o tem, kako zelo me pogled na svojo podobo v resnici lahko oddalji od same sebe, od svojega bistva, iz katerega samo sebe dojemam, iz bistva, za katerega verjamem, da obstaja tudi izven travme in njenih posledic, izven družbenih norm, izven bolečine.

Kaj ti pomenijo blazine? So zate umetnost ali nekaj uporabnega?

Blazine so hkrati umetniški objekt in uporabni predmet. Prav ta dvojnost je eden izmed ključnih delov projekta. Blazina je nekaj intimnega, nekaj, kar se dotika kože, kar podpira telo, kar spremlja počitek. Ko pa nosi odtis telesa, postane tudi dokument in artefakt. Ta odtis blazine po eni strani nosijo vizualno, na njih so namreč fotografije mojega telesa (ampak so tako razrezane, da se teh podob ne prepozna več), po drugi strani pa so v tkaninah, iz katerih so blazine narejene, še vedno stvarni odtisi najinih teles (mojega in od plesalke/koreografinje Patricije Crnkovič), saj po performansu, v katerem sva jih nosili kot oblačila, niso bile oprane. Zame blazine predstavljajo prostor, kjer se intimnost in objektivizacija prekrivata. Ne gre več samo za telo na ogled, temveč za telo, ki podpira drugo telo. V tem je nekaj nežnega in tudi nekaj motečega. Takšno napetost potrebujem, saj iz nje izhaja vprašanje, do kakšne mere smo pripravljeni sprejeti telo kot resnično, ne idealizirano, ne distancirano, ampak prisotno, pristno, surovo, ranjeno.

So ljudje kdaj negativno reagirali na razstavne predmete?

Na predmete ravno ne, vendar je bilo pa marsikomu nelagodno med performansi (do sedaj so bili trije; v DobriVagi skupaj s Patricijo, ter dva solo – v Cirkulaciji 2 in tu, v Kulturnem inkubatorju, ob otvoritvi razstave). To, da na nek način razstavim svojo bolečino in jo v performansih začutim v trenutku, pogosto ljudem pokaže pot do lastne bolečine, ki bi jo morda raje pozabili in potlačili. Prav tako nekatere_i vidijo erotiko, kjer jaz vidim ranljivost. To je pričakovano. Negativni odzivi pogosto izvirajo iz tega, da projekt ruši udobno distanco, ki jo imamo do svojih teles in do svojih ran. Morda tudi distanco med gledalkami_ci in umetnico, med umetnostjo in življenjem. To nekaterim ni prijetno. Vendar se mi zdi tudi to nelagodje super, saj si prizadevam delati umetnost, ki ne ostane na steni, temveč zahteva odnos in jo v nekih globljih, pogosto skritih delih sebe odneseš domov.

Kaj si želiš, da obiskovalci odnesejo s sabo po ogledu projekta?

Želim si, da začutijo kompleksnost odnosa do telesa. Ne odgovora, ne zaključka, ne jasne moralne pozicije. Da razumejo, da sprejemanje sebe ni enkraten prehod iz zavračanja v ljubezen, ampak proces, ki je poln nihanj, kontradikcij, popravkov in ponovnih ran. Želim, da se vprašajo, od kod prihaja pogled, s katerim gledajo svoje telo. In morda, da za trenutek začutijo, da v tem boju niso same_i.

Bi rekla, da je projekt bolj oseben ali družbenokritičen?

Je oboje hkrati, ker teh dveh ravni v resnici ne morem ločiti. Moj osebni odnos do svojega telesa je neposredno oblikovan z družbenimi strukturami. Ko govorim o sebi, govorim o družbi. Ko kritiziram družbo, to govorim skozi svojo izkušnjo. To je delo o tem, kako politika telesa poteka v intimnosti, v ogledalu, v spominu, v hrepenenju po sprejetosti in ljubezni.

Kako se ti zdi, da družba danes gleda na žensko telo?

Družba še vedno gleda žensko telo kot površino, ki jo je treba nadzorovati, ocenjevati in regulirati. Ideal ženske podobe je nekakšna fantazma, ki jo vsi poznamo, a je nihče zares ne doseže, vsaj ne v svojem vsakdanjem življenju, ne ob večerih, ko se v udobnih oblačilih in brez okraskov odpravimo spat, ne po prekrokanih nočeh, ne v bolezni in običajno ne takrat, ko smo popolnoma sproščene. Žensko telo je razpeto med pričakovanjem dekliške nedolžnosti in seksualizirane dostopnosti. Vsaka ženska tako postane projekt, ki naj bi se nenehno izpopolnjeval, popravljal in dokazoval. To ustvarja globoko izčrpanost in tiho bolečino, ki jo mnoge nosimo že tako dolgo, da smo jo začele razumeti kot normalen del identitete.

Zakaj si se odločila blazine tudi prodajati?

Želela sem pokazati, kako se telo v patriarhalno kapitalističnem sistemu vrača kot blago. Žensko telo je skozi zgodovino predmet cirkulacije, vrednotenja in lastninjenja. S tem, da blazine ponudim v prodajo, ne bežim od te realnosti, ampak jo radikalno pokažem. S tem pokažem tudi lastno vpletenost. Ne izstopam iz sistema. Namesto tega poskušam najti načine, kako se znotraj njega orientirati, medtem ko se hkrati poskušam od njega osvoboditi. Blazine torej simbolizirajo kritiko sistema, a tudi priznanje, da osvobajanje ni preprosto.

Kaj bi rekla, da pomeni "posedovati telo" v današnjem času?

Danes pomeni posedovati telo predvsem to, da si nenehno v dialogu z njim. Ne gre za “imeti” telo, temveč za sprejemanje odgovornosti zanj in za občutke, ki jih nosi. Posedovati telo pomeni prepoznati, da so v tebi vpisane zgodovine, pogledi, travme in želje, ki niso vedno tvoje. Pomeni vprašati se, kje se konča zunanji glas in kje se začne tvoj lastni. Je dolg proces vračanja k sebi.

Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović

Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.