NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

‘‘GIBANJE IN PLES STA MOJA HRANA, MOJA REŠILNA BILKA’’

Intervju z ustvarjalko Tino Valentan

Plesalka in ustvarjalka Tina Valentanv svojem novem performansu Volumen spomina raziskuje telo kot prostor spomina, preobrazbe in povezanosti z okoljem. Delo prepleta gib, glas, zvok in besedo ter nastaja kot dialog med umetnostjo in življenjem. V pogovoru nam je zaupala, kaj jo je navdihnilo za nastanek projekta, kako poteka njen ustvarjalni proces ter zakaj je gibanje zanjo mnogo več kot le umetniški izraz.

Performans je Tina Valentan izvedla v sklopu 20. obletnice društva Nagib, dogodek je novembra potekal v Kulturnem inkubatorju. Kot pravi ustvarjalka, se v performansu ukvarja s telesom ter sledi notranj in zunanji strukturi bivanja. Navdih zanj je našla v študijskem procesu razvijanja avtoportreta, ki zraste iz mapiranja telesa, skozi gibanje, risanje, pisanje, zvočenje. Kar je želelo biti razvozlano, je moj občutek varnosti in pripadnosti. Raziskovanje tega vozla jo je posrkalo v trenutek nastajanja življenja, v mikrokozmos prvobitnega oceana, kjer se bremena čutijo lažja.

Kako poteka vaš ustvarjalni proces – od prve ideje do končne predstave?
Jaz sem zelo intuitivni tip. Nagovarja me neugodje, neskladje, trenje. Zanima me lastno temo transformirat v barve. Moj ustvarjalni proces je kolaboracija z gosto materijo. Nekaj se izvije in postane svoje. To svoje dobi kvaliteto, glas, podobo, gib, kar narekuje pogovor. Svojost poimenujem, pogledam iz razdalije, se ji spet približam, se združim, znova oddaljim, preimenujem. Pomen se rad izmika, ko ga hočem razumet, zato čim dlje skušam pustit, da se material oblikuje na nivoju imaginarnega, podzavestnega, nezavednega. Ko je čas, da ugotovim, kako in kaj snov komunicira, se začnem snemat in uporabljat svoj občutek in znanje za kompozicijo. To, kar vidim, ponuja smer in ji sledim. Ima utrip in ga vzpodbujam.

Kako pomembno je za vas sodelovanje z drugimi umetniki pri nastajanju predstave?
Najprej sem rada nekaj časa sama v studiju, da razvijem idejo, ki jo lahko sodelavcem pokažem, da dobijo občutek tudi iz doživetja, ne samo iz razlage z besedami. Sodelavci povečajo, razširijo moje predloge, jih zrcalijo, filtrirajo. Me razpirajo iz mehurčka in povezujejo s svetom. Tokrat sem povabila Anjo Bornšek, da je moje zunanje oko, ker jo lahko spustim zelo blizu in ker na zelo prefinjen in izviren način pomaga potiskat projekt naprej. Proces kroji po meri, ne po ustaljenih normah. Oblikovalec zvoka in kostuma Tomaž Tomljanović je bil cel čas jadra v veter skozi eter. Urška Vohar, s katero deliva plesno zgodovino, je moja stalna izbira za oblikovanje svetlobe, ker ima občutek za posebno in zmeraj najde kak nov zorni kot. Mateja Bučar je izredna strokovnjakinja za arhitekturo giba. Dva pomembna mejnika v tem procesu sta se zgodila v deljenju dela v nastajanju na Nagibovih dogodkih “Share your Darlings” in “Brezodra”, kjer je moj material prišel v stik z realnostjo in mi razjasnil, kateri bi bili primerni nadaljnji prijemi. Vsi, ki so kot konstruktivni opazovalci prišli v stik s procesom, so mi pomagali osebno razvijat v univerzalno.

Kaj vam osebno pomeni gibanje oziroma ples?
Gibanje, ples: to je moja hrana, rešilna biljka, navigacija v prostoru, zdravilo, povečevalno steklo, moj materni jezik, smerokaz domov, nuja, navdih, sidro v tukaj in zdaj, poživilo, stik z nevidnim, horizont, partner, panter, posoda brez dna, razvedrilo duha, katapult, ponjava, divji konj, mesojeda rastlina, pomirjevalo, strelovod, vihar v dlaneh, zvezdni prah, kompas v megli, ogenj v mišicah, most do same sebe, tobogan do tebe.

Kako se Volumen spomina razlikuje od vaših prejšnjih projektov?
Posebnost tega projekta je, da sem imela dve leti na voljo, da sem ga pripeljala do uprizoritvene oblike. Ustvarjanje ni bilo nekaj, kar sem morala opravit, ampak se je integriralo v vsakdanjik. Dolgo sem se lahko prepuščala navdihu, prakticirala biti premaknjena, namesto da bi premike kontrolirala. Morda se to na zunaj ne bo opazilo, zame pa je bilo zelo regenerativno. Dodano vrednost procesu pa je sigurno doprinesla metoda Tamalpa Life/Art Process®, ki je razvejala moje dosedanje znanje somatike in opogumljala pretok med življenjem in umetnostjo. Mapiranje sebe skozi proces psihokinetične imaginacije generira unikaten utelešen izraz, ki nastane preko dialoga različnih umetniških zvrsti. Vsaka zvrst posega v različne percepcijske kanale, kar pomaga intimno pretvarjati v univerzalno. Volumen spomina je najbolj glasovno artikuliran solo do sedaj. Veliko snovi, ki se je izcimila iz mene, je prišla na dan z besedilom in melodijo.

Kako gledate na odnos med telesom, prostorom in gledalcem v vaših delih?
Vse troje vibrira med sabo in se medsebojno preoblikuje. Telo zaznava, posluša prostor, odziva se na energijo gledalca in nanjo vpliva. Prostor ni ozadje, ampak polje odnosov, v katerem se pomen nenehno prestavlja. Gledalec s svojo prisotnostjo dopolnjuje delo; s pogledom, dihom, tišino postane del strukture predstave. Zame je pomembno, da se meja med njimi mehča, da telo postane prostor, prostor telo, gledalec pa soudeleženec. Zanima me, kako telo kot senzorični organizem nenehno vstopa v dialog z okoljem. Gledalca ne želim pustiti kot zunanjega opazovalca, ampak kot pričo ali soudeleženca v procesu zaznavanja. Ko je telo res prisotno, postane prostor bolj živ, gledalec pa bolj čuten. Nastane trenutek skupne prisotnosti.

Kaj želite, da gledalec občuti ali odnese po ogledu performansa?
Dosežek bi bil, če bi gledalcem uspelo razmišljanje povezati s celim telesom, z različnimi čuti. Da bi jih moja prisotnost dreznila nekam v drobovje ali v srce in od tam porodila asociacijo, misel. Svoje sile usmerjam v sočutje do vseh svojih odtenkov, od prestrašenih do pogumnih. Želela bi, da doživimo trenutek dobrodošlice sebe, takšnih kot smo. In morda nekaj zagona, da ne skrivamo svoje čudnosti. Vsi smo nekoliko nenavadni; razlikujemo se po tem, koliko te čudnosti upamo pokazati, pravi Alain de Botton. Naj bi nas prav priznanje lastne nenavadnosti povezala z drugimi. Ko si drznemo biti ranljivi in pokažemo, da nismo popolni, drugi lahko začutijo olajšanje in toplino, ker se v tem prepoznajo. Vsakdo ima notranji svet, ki je nerazumljiv in hkrati čudovito edinstven. Seveda, dokler ne gre v škodo drugemu!

Kakšne izzive ste srečevali med pripravo predstave?
Izziv je bil preplesti terapevtsko izkušnjo z obliko, ki nagovarja ostale ljudi. Solo je najprej zaživel kot performativni ritual, ki je eden izmed scorov (partitur) metode Tamalpa. Razmišljala sem, da bi formo rituala obdržala in gledalce povabila v prisostvovanje, da bi bili priče mojemu transformativnemu procesu. Sčasoma sem ugotovila, da nisem pripravljena za to plemensko potezo in da bom raje ponudila nekaj bolj poznanega. Nekaj, kar ne bo dajalo vtisa, da je preveč intimno, hermetično, ezoterično. Ločnica med terapijo in umetnostjo je še vedno močna v naši družbi. Torej, kar nameravam deliti ni terapija, ima pa zame tudi terapevtske učinke. Anja Bornšek pravi, da mi je uspelo ustvariti blueprint izhodiščnega formata – destilat performativnega rituala.

Kaj za vas pomeni ustvarjati danes – v tem času in prostoru?
Pomeni plesati z raznoraznimi izzivi: prehodom telesa iz mladosti v zrelost, prekarstvom, družbenim predsodkom, da umetnost ni nujno potrebna ali uporabna dejavnost, majhnim trgom, manjkom publike. Ustvarjati danes pomeni delovati v svetu nenehne preobremenjenosti in površinskosti, zato je umetniško delo zame prostor upočasnitve, poslušanja, poglobljenosti. Pomeni iskati načine, kako umetnost ostaja prostor skupnosti in dialoga, ne le produkta. Kako skozi gib in prisotnost ustvarjati pogoje za resni stik s sabo, z gledalcem, s svetom. Ustvarjati pomeni dihati s svetom, tudi kadar je zrak gost. Pomeni najti lepoto v krhkosti, gib v omejitvi, pomen v vsakdanjem. Pomeni opazovati, kako se telo, senzibilnost in prioritete spreminjajo, in to sprejemati kot del umetniškega procesa. Ustvarjanje postaja vedno bolj poslušanje – manj o formi, bolj o resničnosti trenutka. Pomeni ustvarjati kljub vsemu, ker je to način, kako ostajam živa, odzivna, v stiku s svetom. Postane način, kako razumeti spremembo, jo telesno prevesti v pomen, v gib, v prisotnost.