Sporočilo organizacijske ekipe

Parade ponosa Maribor 2023

Minili sta dve leti in ponovno je čas, da se zberemo na ulicah Maribora in stopimo skupaj v podporo LGBTQIA+ osebam. Tokrat se srečujemo v drugačnih časih, tako v političnem kot v družbenem smislu, in posledično smo drugačni tudi ljudje: utrujeni od mnogih sočasnih bitk, ki smo jih bili, a okrepljeni od priborjenih zmag, razočarani nad izgubljenim, a bogatejši za nove izkušnje. V preteklih dveh letih smo prebrodile_i veliko kriz in dočakale_i veliko novih, spremenile so se marsikatere prioritete in pojavila so se nova vprašanja o svetu, v katerem živimo – in v kakšnem si želimo živeti.

Z rojstvom Parade ponosa Maribor leta 2019, ki jo je organizirala ekipa programa Maribor skozi rožnata očala pod okriljem MKC Maribor, se je začelo novo poglavje mariborske in slovenske LGTBQIA+ zgodovine.

Ta se je desetletja pisala na obrobju družbe in slonela na ramenih aktivistk in aktivistov, ki so skupnosti neutrudno utirale_i pot ter se borile_i za njeno vidnost in opolnomočenje, čeprav je njihov trud v splošni zavesti predstavljal zgolj opombo. Da smo od takrat dosegle_i točko, ko je mesto ponosni zaveznik LGBTQIA+ osebam, ni naključje, ampak trdo prigaran dosežek in z veseljem nas navdaja, da si ga lahko ponovno delimo z vami.

Dosedanje delo prinaša rezultate

Ko govorimo o dosežkih na področju LGBTQIA+ pravic v Sloveniji, ne moremo mimo nedavnih zmag, ki so v veliki meri rezultat dolgoletnih in neumornih kampanj, akcij, debat in bojev. Uzakonitev istospolnih zakonskih zvez in skupnega posvajanja otrok ter odprava prepovedi darovanja krvi za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, sta monumentalna dosežka, zahvaljujoč katerima univerzalne želje in vzgibi, kot sta ustvarjanje družine in pomoč sočloveku, pred zakonom niso več pogojeni s spolno usmerjenostjo. Slavljenje takšnih zmag je privilegij, ki ga imamo dolžnost počastiti.

Pri vsem tem pa nikakor ne smemo pozabiti na pravice, ki ostajajo nedosegljive ali da imamo dolžnost tudi do tistih oseb znotraj skupnosti, ki na številne zmage še čakajo.

Ne smemo dovoliti, da se naša evforija sprevrže v apatijo, saj boj še zdaleč ni končan. Ko uživamo pridobljene pravice, jih ne smemo imeti za samoumevne, saj se lahko kmalu ponovno znajdejo pod napadom, ko navadno spoznamo, da so bile veliko bolj krhke in ranljive, kot smo mislili.

Vse to se že dogaja, z vsakim nasilnim incidentom ali grožnjo na paradah ponosa, z vsakim poskusom izbrisa trans identitet iz javnega življenja, z vsakim dejanjem, ki LGBTQIA+ osebam preprečuje, da so v celoti to, kdor so, pa naj bo to zasebno ali javno, doma, na ulici, v šoli, v službi, v športu, v medijih, pri zdravniku, kakorkoli in kjerkoli – pred zakonom ali v družbi.

iz zakonov v družbo

Zakoni niso nekaj statičnega ali mističnega, ampak izhajajo iz tega, kar je neki družbi v danem trenutku pomembno. V teoriji ščitijo pravice vseh, tako kot ljudje, ki jih pišemo, pa so pogosto pomanjkljivi, nepraktični, izključujoči in podvrženi predsodkom. Tako kot nekaj pravic še ne pomeni pravice za vse, tudi zakonske ureditve ne pomenijo nujno konca diskriminacije. Bolj enakopravno in svobodno družbo gradimo tudi tako, da zapisano prenašamo v realnosti, ki jih živimo; to počnemo vsakič, ko se upiramo vsakdanjim oblikam diskriminacije in predsodkom v javni zavesti.

Zakaj torej iz zakonov v družbo? Slogan, pod katerim se letos zbiramo, govori prav o odnosu med sistemi in ljudmi oziroma med zapisanim in živetim. Govori o tem, da si LGBTQIA+ osebe zaslužijo enako dostojanstvo kot vsi njihovi soljudje in da so ključne sistemske ureditve, ki naslavljajo resnične potrebe in želje, nujne za njihovo dobrobit, hkrati pa nas spomni, da se s uzakonitvijo osnovnih človekovih pravic začnejo prava prizadevanja za enakopravnost in enakovrednost. Zakoni so pomembni in pri tem nam vsekakor pomagajo, pomembni pa so tudi socialni premiki. Šele z združevanjem teorije in prakse bomo na pravi poti.

Z letošnjo parado ponosa se sprašujemo, kakšen je odnos med sistemi in ljudmi, kako zakonske ureditve vplivajo na naše vsakdanje izkušnje in obratno. Spoznavamo, da se prizadevanja za enakopravnost odvijajo na različnih frontah in opominjamo, da veliko ostaja nerešenega in nenaslovljenega, predvsem pri skupnostih, ki jim namenimo manj pozornosti. Zavezujemo se h krepitvi družbenega položaja skupnosti, ne le zato, ker to pomeni boljše izhodišče za sistemske rešitve, ampak zato, ker gre za dejanska življenja, ki presegajo listine in odredbe.

LGBTQIA+ osebe niso le črke, zato tudi črka zakona ni zadnja bojna linija. Moramo jo prebirati znova in znova, biti do nje kritični in jo tudi na novo zapisati, če je to potrebno. Izhajati mora iz zgodb ljudi in biti odraz družbe z ničelno toleranco do neenakosti in diskriminacije na vseh nivojih. Z globoko hvaležnostjo za vse, kar lahko danes slavimo, tako nadaljujemo boje za LGBTQIA+ pravice, tako pred zakonom kot v družbi.

Z ljubeznijo, solidarnostjo in ponosom,

ekipa Maribor skozi rožnata očala / Maribor Pride