Na drugi Paradi ponosa Maribor smo gostili številne govorke in govorce, ki so v svojih nagovorih izpostavili pomembne izkušnje, vidike, perspektive in želje v boju za enakopravnost in vidnost ter proti diskriminaciji LGBTQIA+ oseb. Ker želimo, da se njihove besede ne pozabijo, jih bomo v teh tednih posamično objavili in vabimo k branju ter razmisleku!

Govor Lee Aymard, aktivistke in programske sodelavke na Zavodu TransAkcija

Zdravo, Maribor!

Danes bi se želela spominjati prve parade ponosa v Mariboru, 29. 6. 2019, na dan 50-letnice Stonewallskega upora, saj se je nekaj zgodilo, kar se mi zdi precej simptomatično za današnjo situacijo v Sloveniji. Parada je bila super, ampak jaz se spominjam predvsem tega, kar se zgodilo, ko je Renee začel govoriti o kvir svobodi oblečen v barvah Nogometnega kluba. Sama sem bila navdušena, da je reclaimal znak svojega mesta in lokalnega nogometnega kluba. Meni se je zdelo genijalno, ker svetu športa in navijačev vlada toksična maskulinost, kateri je pokazal srednji prst. Sem pa začutila, da je bila skupnost deljenja med navdušenjem in strahom.

Slučajno (ali ne) je bila skupina oseb na terasi sosednjega lokala. Po nekaj časa so se začeli oglašati. Ne bom ponovila, kaj – lahko si predstavljate, če že niste bile_i tam. Grozne besede in žalitve so se stopnjevale v intenziteti. Varnostniki gledajo, ampak takrat nas ne oni ne policija niso varovali. Reneja sicer ni bilo strah oziroma to ni pokazal. Pogumno je speljal svoj govor do konca. Sicer so na terasi nadaljevali s svojimi glasnimi žalitvami. Po njegovem govoru so se žalitve nadaljevale. Na odru nekdo reče: “love is love”. Tam pa se provokatorji_ke derejo in nam grozijo.

Vsak krik je malo bolj uničil govore in atmosfero. Vsaka žalitev je pogrenila izkušnjo in povečala strah, frustracijo in jezo. Tam na terasi skočijo od veselja. Počutijo se močni in izkoriščajo, da jih policija pusti pri miru, kar je vsem udeleženkam_cem parade sporočalo: LGBTIQ+ osebe se lahko napada brez posledic.

V hipu sem čutila naval adrenalina. Strah ob misli, da ne stojimo zase. Strah, ker to pomeni, da so že zmagali in imajo vse pravice nad nami. Mislila sem: “Kako se bo to končalo?”

Zato, ko je nekdo začel kričati nazaj na provokatorje_ke in jih probal preglasiti, se mi je strgalo od veselja. To je bil samo en glas. Osebe, ki je ne poznam. Ampak je bilo vse, kar je bilo potrebno, da se je začelo: “Nazi raus!”. Nenadoma sprostim napetost, strah, frustracijo in jezo, vse naenkrat. Hitro iščem nekaj pametnega za povedati, ampak vse, kar rata, je: “Rhajjjaagaaaoaiaaaa!”

Kriči nas nekaj in ne morejo nas preglasiti. Tako skupnost pokaže, da se zna tudi braniti, kadar se je treba. To je Pride. Pride je protest. In upor. Spomin na upor Stonewalla pred sistematičnim nasiljem, ki so ga doživele najbolj zatirane osebe v ameriški družbi: ženske, nebele, trans, ki se jih je večina ukvarjala s spolnim delom. Queers, fags, fairys, in druge_i so se en večer uprle policijski represiji. In ta upor je bil tako uspešen, da je rodil moderno gibanje za človekove pravice LGBTIQ+ oseb.

Pogosto pozabimo, da je prvi kamen kvir in trans pravic bila v bistvu opeka. Opeka, ki jo je policaj dobil v glavo, ko je enkrat preveč pretepal naše prednice_ke. Stonewall opeka ni letela kot provokacija, ampak kot reakcija na sistemsko nasilnost do ene skupine. Zato je Stonewall postal simbol obrambe proti sistematskemu nasilju. Simbol poguma par posameznik_ov pred opresijo.

Ampak moje sanje so se spremenile v nočno moro, ko naenkrat slišim: “Nehajte izzivati! Jih bomo še bolj jezili!” Gledam okrog in vidim, da organizatorji pozivajo ljudi, naj se ne odzivajo. To je bila pač “love is love” paradna strategija. Zaključek zgodbe pa je, da je policija prišla popisati Reneeja. Za njegov govor na paradi ponosa. Osebam na kafiču, ki so nas dejansko vsaj pol ure zalivale s sovražnim govorom, pa se takrat zaradi tega ni nič zgodilo.

Ta incident dve leti nazaj je dobra ilustracija današnje situacije na ravni države. Po travmi COVID-a se zbujamo v državi, kjer piha severovzhodni veter nestrpnosti in zrak ima že vonj po nevihti fašizma. Politika in družba počasi, ampak vztrajno utrjujeta trende nacionalizma, tradicionalizma in patriarhata. To je potencialna grožnja zame, zate in za vse nas, ne glede na to, kako vključene_i in varne_i se počutimo danes. Tako kot v avtoimuni bolezni, kjer levkociti napadejo svoje zdrave celice, namesto zunanjih virusov, kadar družba zboleva zaradi fašizma, napada sama sebe. Naprej napada vse, ki se ne držijo norm, norme pa nato postanejo zakoni.

Zato moramo biti pripravljene_i in ni boljše priprave kot okrepitev naše skupnosti. Naša revolucionarna moč je lahko edino brezkompromisno povezovanje med seboj in skrb drug do drugega. Najboljši odgovor na tradicijo sovražtva je tradicija solidarnosti in empatije do najbolj zatiranih oseb. Tako sledimo korakom naših prednikov_ic.

Hvala organizatorkam_jem, da kljub vsemu vztrajate. Zame. Zate. In za nas.