Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in našem delu. Iz domače pisarne se tokrat javlja Lina Valant Sičanović, strokovna delavka za pripravo kulturnih projektov, ki v sklopu MKC Maribor med drugim skrbi tudi za sodelovanja s Kulturnim centrom Pekarna.
Nasvet ob pisanju bloga je bil sledeči: »To je besedilo bolj osebne narave.«. V pojasnitev, sem mama dveh otrok in delam od doma, mož hodi na delo (še bolj intenzivno kot običajno; ali je to posledica delovnega procesa ali njega samega- kdo bi vedel in kdo bi mu zameril …).
Moje misli so konstantno prepletene z mladino, nekoliko mlajšo kot je naša ciljna publika, ampak vendarle. Usklajevanje vseh naših obveznosti je kot film Mission impossible. Na platnu je Tom na koncu vedno zmagovalec, enakega konca se nadejam tudi sama.
Čas v katerem smo se znašli meseca marca 2020 po Kristusovem rojstvu, ko smo se fizično oddaljili drug od drugega, nas je potisnil v virtualni svet, ki sem ga pri sebi, še posebej pa pri otrocih zelo omejevala. Še vedno spadam med ljudi - ki cenijo pogovor, pri katerem lahko vidiš sogovorničino barvo maskare in narastek, na druženja, kjer lahko vonjaš sveže kuhano kavo in limonado in morda tudi nedobrodošle vonje, ko je gospa pri sosednji mizi zlorabila parfum. Spadam med dinozavre, ki zelo cenijo sprehod in pogovor, medtem ko je telefon doma na mizi in prav tako spadam med ljudi, ki pri obilju igric na računalniku in vseh mogočih oblikah prenosnih viškov tehnologij, milijon krat raje izvede pagat ultimo in tako pri prijateljici sproži globok pogled v Hendriksa - da ne bo pomote, nekoliko pretiravam, mislim, da mi je v življenju to uspelo morda dvakrat, ampak, kot vidite je imelo kozmične posledice na moje počutje.
Moje stališče je zdaj jasno, ampak ne gleda na to, trenutno sploh ni relevantno, saj nas je mati narava ali pa Microsoftski mogul (vir: 24.ur.com) spreobrnil v parazite Messengerja, Skypa, WhatsAppa, Zooma, Discorda in še in še lahko naštevam. Že po prvem dnevu sem si izklopila vse zvočne efekte za te aplikacije, ker si imel občutek, da sediš v Clipu in da nekdo v zgornjem nadstropju na slot mašini neprestano dobiva tri češnje, pa ne samo eden, kar trije, včasih tudi štirje … Po tem zapisu boste zdaj vedeli tudi, koliko sem stara in se opravičujem mlajši generaciji, ki zadnjega stavka sploh ne razume. Zavestno sem se odločila, da ga pustim nepojasnjenega, saj bom tako morda koga spodbudila k oralnemu komuniciranju – AMPAK SAMO MED ČLANI ISTEGA GOSPODINJSTVA, ALI PA NA 1,5 DO 2 METRA!
Da se vrnem k temu, kar sem želela povedati, ne glede na brezno komunikacijskih kanalov, pa se je iz morebiti slabega, izkristaliziralo tudi nekaj zelo pozitivnega. Spontano je nastalo kar nekaj platform za potencial smeha (ob tej priliki se zahvaljujem prijateljem in sorodnikom, da so si vzeli čas in mi jih poslali). Nekaj objav me je nasmejalo do solz, prva izmed njih je bila objava Milana Kalinića, ki svojemu sinu pojasnjuje matematiko.
Objavo sem si pogledala okoli 23:00 in skoraj prebudila mlajše člane gospodinjstva in pri možu spodbudila vprašanja, ali sem še mentalno neoporečna (sicer pa, kdo sploh je? In oporečnost v teh časih sploh ne bi bila nič čudnega). Tekle so mi solze, solze smeha, pa tudi solze razsvetljenja (da tega še hitro ne bo konec) – prosim, z Milanom pri nas doma ni nobene podobnosti, nikakršne!
Ker težim k temu, da z enim besedilom pobijem več muh, zaradi dosege čustvenega konteksta besednemu sporočanju, predvsem pa, da tudi sama prispevam k vašemu sproščanju endorfinov (endorfini sodijo med endogene opiate, saj je njihovo delovanje podobno delovanju opija, le da te ustvarja naš živčni sistem ves čas, posebno pri bolečinah, saj jih blažijo in pomirjajo vnetja) in tako k boljšemu jutri in k čimprejšnjemu pacifističnemu pokolu covida 19 prilagam svoje drugo razsvetljenje, ki sem ga doživela ob gledanju Minionov - strahotno realističen posnetek. Predpostavljam, da Branimir Štrukelj doživlja katarzo.
Povzetek in namen vsega pisanja je, da vas dragi bralci, odvrnem od morebitno prenapornega vsakdana in da so vam Milan in Minioni prišli prav.
*Opomba: ta blog je nastal še v času samoizolacije in v času dopusta, kar pa bistveno ne spreminja dejstev, saj še vedno delamo od doma ...
foto: osebni arhiv