Na MKC Maribor nadaljujemo z blogi zaposlenih o trenutnem dogajanju in našem delu. Tokratni blog je spisala Lina Valant Sičanović, strokovna delavka za pripravo kulturnih projektov, ki na MKC Maribor skrbi za koordinacijo s KC Pekarna, pripravlja razpise, izvaja aktivnosti za naše najmlajše obiskovalce in veliko več.
Pa smo ponovno tam, kjer ni muh, ali pa jih je toliko, da od črnega ne vidimo več naprej. Pametni ljudje pravijo, da so spremembe edina stalnica v življenju … Res je, ampak zdaj pa bi bilo zelo krasno, če bi se lahko malo umirilo.
Na sprehodu, na primerni razdalji in z masko, sem srečala »stanovno« kolegico, ki je povedala, da je na čakanju in da se je vpisala na študij gerontologije (preučevanje fizičnih, duševnih in socialnih sprememb zaradi staranja ljudi). Debelo sem pogledala, nakar mi je obrazložila, da je zelo nezaupljiva kako bo s kulturo, mladino in na splošno z javnim sektorjem. Vse povedano je bilo utemeljeno, kot tudi to, da v svojem novem študiju dejansko vidi prihodnost.
Naslednjih petdeset metrov sem se zamislila nad pogovorom in nad tem, kako hitro se nam spremenijo načrti. Ob obilic stalnic si je v teh časih dodala še eno - samo zavoljo tega, da nekoliko ublaži vpliv vseh teh silnih stalnic v prihodnosti. Bajno, predvsem pa spoštovanja vredno.
Tudi sama sem pričela premišljevati, katero pot ubrati, zase, za svojo celico, ampak za samo nekaj metrov, saj sta me iz premišljevanja vrgla potomca te celice. Trenutno smo v fazi, kjer funkcioniramo zdaj, pri čemer v ospredje tolče bolj ali manj le vzgib, da rinemo naprej, vsak dan sproti, v upanju, da so dnevi vsaj večino časa strpni. Za planiranje preostane minimum časa, če sploh, pa še to je namenjeno prihodnosti v smislu, kaj bomo jutri jedli. Kovanje dolgoročnih sanj, trenutno ne obeta. Morda, ko zdajšnje novo postane bolj domače in ko osnovne pravice ne bodo več luksuz, morda pa že v soboto, ko bo Martin (z zamikom) postregel z novim in dobrodošlim.
Po nekaj metrih smo se ponovno ustavili, saj smo srečali prijatelja - par, ki nima otrok. Delovala sta strašansko zadovoljna, sproščena in srečna. Povedala sta, da se jima ne godi slabo, da sicer nista zadovoljna z delom od doma, ampak da ima tudi to prednosti, saj sta na drugih področjih bolj produktivna - da se imata zdaj možnost se posvečat njima, hoditi na sprehode, pohode in gledat nadaljevanke na netflixu.
Ne bom kradla idej Giovanniu, kot vidite sem se ustavila samo pri 3 zgodbah, čeprav je asociacija na njegovo delo še kako primerna, saj smo ponovno v kugi - tokrat v drugačni obliki. Dve zgodbi na petdesetih metrih oz. tri, ker je naša zgodba tudi zgodba, in kako različno vse doživljamo in sprejemamo. Ponovno se lahko vrnemo k modrosti, da se vse spreminja in dodamo prav tako izposojeno, da je vsak svoj individuum, ki deluje na svoj način. Mnogo zgodb, mnogo resnic in mnogo odtenkov, nešteto jih je …
Napisane besede niso strokovno delo, morda niti nimajo smisla, so pa trenutni vzgib - če ne drugega, sem vam servirala z vsaj dvema izposojenima modrostmima.
foto: Lina Valant Sičanović