V okviru Središča medkulturnega dialoga Maribor (MKC Maribor) smo organizirali tečaj slovenščine za tujce, ki je potekal vsako sredo. Udeleženci iz različnih držav (med njimi Turčija, Hong Kong, Tunizija, Eritreja, Iran, Filipini, Španija, Argentina, Brazilija, Srbija, Rusija) so v večini že poznali nekaj osnov slovenskega jezika, tako da je šlo za izpopolnjevalni tečaj osnovne ravni, kjer so udeleženci vadili že usvojeno, in to tudi utrjevali, preverjali in nadgrajevali.
Pri tem je potrebno opozoriti na dvoje: da je učenje jezika tudi vstop v kulturo, zaradi česar je jezik še toliko bolj pomemben del integracije, ki jo razumemo zmeraj kot dvosmeren proces, saj udeleženci skozi usvajanje jezika pridobivajo tudi veščine za funkcionalno delovanje v določenem družbenem oziroma kulturnem okolju, hkrati pa se tudi to okolje bogati z njihovim doprinosom. Tečaj je bil torej osnovan tako, da so udeleženci ob formalnem znanju slovenskega knjižnega jezika na vseh ravneh (pisni, slušni, govorni, bralni, slovnični, besedni – razlage večpomenskosti besedja) pridobivali tudi znanje pogovornega jezika okolja, elemente funkcionalne pismenosti, razumevanja in sporazumevanja. Obenem smo skozi učenje jezika spoznavali tudi medkulturne razlike in države, kulture, iz katerih udeleženci prihajajo – med udeleženci smo tako dosegali tudi vzpostavljanje medsebojnih vezi ter jih seznanjali z medkulturnimi razlikami, ki jim pridejo v poštev pri funkcioniranju v slovenskem okolju. Po potrebi smo delo tudi diferencirali in individualizirali glede na potrebe in zmožnosti udeležencev, uporabljali pa smo pestro paleto različnih metod poučevanja: od frontalne oblike predvsem pri razlagi slovničnih pravil do drugih metod, kot so skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo, sodelovalno učenje, igranje vlog, metoda »živih« situacij (npr. obisk zdravnika, restavracije, trgovine), pantomima ipd.
Glavni izzivi, ki so se pojavljali, so bili najti načine, kako razložiti slovnične stvari, da bi bile čim bolj razumljive in logične, sploh ob upoštevanju dejstva, da nekateri udeleženci prihajajo iz jezikovnih okolij, kjer določeni jeziki ne poznajo določenih slovničnih kategorij (npr. sklanjanja). Obenem je treba vedeti, da imajo sami udeleženci različna starostna, izobrazbena in druga ozadja (na primer znanje drugega jezika), zaradi česar je pri delu v skupini vedno potrebno pozorno opazovati potrebe posameznih udeležencev. Vsekakor je eden izmed glavnih izzivov tudi, kako doseči, da jezik postane dejansko sporazumevalno sredstvo v dejanskih življenjskih situacijah. Tukaj so namreč udeleženci dostikrat postavljeni pred poznavanje knjižne slovenščine, ki jo zlasti v govornih situacijah zamenja narečje ali pogovorni jezik, ki se ga govori večinoma zanje tudi zelo hitro. Predlagamo, da bi udeležencem skušali to čim bolj približati, razložiti, jih že na tečajih na to opozoriti in jih postaviti v različne govorne/življenjske situacije, kar smo na tečaju izvajali tudi sami. Hkrati pa ob tečajih slovenskega jezika umanjka predvsem povezovanje z aktivnostmi, kjer bi bilo mogoče druženje, pogovarjanje in medsebojno spoznavanje z lokalnimi prebivalci. Na koncu so življenjska praksa in dejanske izkušnje tisto, kar je nujno, da znanje jezika zaživi v resničnem življenju. Tečaj, ki smo ga izvajali sami, je lahko samo podporna aktivnost, vsekakor sta tudi dve uri na teden veliko premalo za vso jezikovno podporo, ki jo udeleženci ob svojem usvajanju slovenskega jezika potrebujejo.
“Učenje slovenščine tujcev tako pomeni veliko več od formalnega procesa podajanja znanja jezika. ”
Učenje slovenščine tujcev tako pomeni veliko več od formalnega procesa podajanja znanja jezika. Ob predajanju znanja pomeni predajanje veščin in kontekstov sporazumevanja, načina mišljenja, kozmologije za življenje v določeni kulturni sredini. Pomeni opolnomočiti udeležence, da zmorejo živeti, vplivati na in kontrolirati svoje življenje v določenem kulturnem okolju, sobivati in funkcionirati v njem ter po drugi strani ohranjati svojo lastno kulturo, identiteto. Pomeni, da ob predajanju jezikovnega znanja predajamo tudi kulturno znanje, hkrati pa pomeni, da smo na koncu za udeležence tu – da jih hrabrimo, opogumljamo, jim nudimo neformalno podporo in se obenem sami od njih učimo ter tako rastemo, širimo lastna obzorja in se medsebojno bogatimo.
Zapisala: Mojca Marič
