Tanja Špes

Literarni portal MKC Črke: Tanja Špes

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Fotografija: Boštjan Lah

 

Tanja Špes (1992), pisateljica in psihologinja, je za eno svojih kratkih zgodb na mednarodnem natečaju leta 2018 prejela nagrado energheia, njene zgodbe pa so bile nato objavljene v različnih literarnih revijah. Njene kratke zgodbe so bile trikrat med nominiranimi za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Leta 2023 je pri Cankarjevi založbi izšel njen prvenec, zbirka kratkih zgodb Nedaleč stran. Po izdaji prvenca so Tanjo Špes ugledni slovenski kritiki prepoznali kot eno najperspektivnejših predstavnic mlade generacije slovenskih piscev in pisk kratke pripovedi. Leta 2026 je prav tako pri Cankarjevi založbi izšla avtoričina druga zbirka kratkih zgodb z naslovom Ko se razrasteš vkraj.


PRALNICA

(odlomek iz kratke zgodbe)

 

Zdolgočaseno sedim na polomljenem plastičnem stolu, ki je bil nekoč bele barve. Vrteči se bobni pralnih strojev me vztrajno poskušajo hipnotizirati že kakšno uro. Vem, lahko bi šla ven, malo po trgovinah, malo pijančevat, malo zabijat čas drugače kot v tej ogabni pralnici, ampak res res res ne prenesem misli, da bi se mojega perila dotikal kdo od neznancev, samo zato, ker bi nazaj prišla par minut zatem, ko bi stroj opral in bi bil torej na voljo naslednjemu uporabniku. Ja, lahko bi pranje, sušenje in zlaganje perila za nekaj dodatnih kovancev prepustila gospe za blagajno, ampak tokrat ne perem zase in ne smem izgubiti niti enega samega kosa.

          V zraku diši po zmesi različnih mehčalcev in detergentov, preseneča me, da mi ni preveč, da me ne duši. Spominja me na mehke blazine otroštva, dolga poležavanja v toplini rjuh, na dneve, ko je bilo spanje še prijetno. Urok spominov prekine prepih. Obrnem se k vratom, kjer stoji obiskovalka s tistim obupanim pogledom vreče umazanih oblačil sem nosila tako daleč, da me bolijo roke, zdaj pa nič prostega. Obrača se zdaj k meni, zdaj k blagajničarki, vse tri molčimo. Zdi se mi, da se stiska ženske stopnjuje in da bo zdaj zdaj bruhnila v jok ali kričanje. Vstanem, plašč seveda pustim na stolu, da slučajno ne bi pomislila, da se lahko usede nanj, in pogledam, koliko časa bo stroj še pral. Namesto številčnice mi pogled pritegne odrezan kos bučke, naplavljen k vratom pralnega stroja. Ugnezden je na sivo gumo, kjer kljubuje spenjeni vodi. Kot da to ni dovolj, zagledam še skupek koreninic – morda odrezan del čebule? Na hitro se obrnem naokrog. Blagajničarka še vedno sedi za blagajno in z zanimanjem spremlja utišano televizijo v kotu, obupana ženska pa zunaj kadi, z vrečami, prislonjenimi ob noge. Hitro skočim k stolu in si plašč ogrnem čez ramena. Zdaj moram stati pred pralnim strojem, dokler ne opere. Ne morem dovoliti, da še kdo drug vidi te čudne naplavljene ostanke. Čutim strah, ki počasi potuje po mojem telesu. Spizdi, siknem, ampak ima nasproten učinek, sproži misli, ki le stopnjujejo neprijeten občutek.

          Koga sem povabila k sebi domov?

          Obupanka se vrne noter in mi nameni hvaležen pogled, verjetno samo zato, ker zmotno misli, da bo kmalu prišla na vrsto, glede na to, da že stojim, v pripravljenosti, da ven poberem oprano perilo (pa še kos bučke in najverjetneje čebule, v bistvu ni čebula, šele zdaj mi kapne, da gre za por). To v oklepaju bom morala narediti na skrivaj, ne vem še, kako. Misel, da bi se ju z golo kožo dotaknila, se mi gnusi. Za sabo slišim hrup. Ženska se usede na zdaj prost stol. Čakam, ali bo s svojo težo razširila razpoko na naslonjalu, a ne slišim ničesar razen šumenja vrečk. Kos bučke – vidim, da je odrezan debelejši vrh, nežno niha s premikanjem vode, medtem ko so se koreninice zataknile in so videti kot shiran ligenj. Ko pogledam bolje, vidim, da je v reži še nekaj koščkov korenja.

          Od kod? Se sprašujem. Bi me moralo skrbeti?

Ženska na stolu pokašljuje s tiste vrste kašljem, ki je sprožen namerno, ki išče pozornost. Njeno preganjanje ne bo pospešilo delovanja pralnega stroja, zato jo brez slabe vesti ignoriram. Z očmi raziskujem prostor, če bi morda kje našla kakšno majhno vrečko, kakšno servietko, kamor bi lahko zavila tiste koščke gnusobe. Nekaj, s čimer bi obdala svoje prste, da se jim ne bi bilo treba dotikati zelenjave, namočene v mehčalec. Razumem, da v žepih pozabiš zmečkane račune, denar in, ajde, kamne, ampak odrezane kose zelenjave?!

          Sploh nisi pogledala, kaj daješ v pralni stroj, si očitam. Samo prikimala si, ko te je prosil, da jih opereš, vzela vrečko, šla v pralnico in jo usula v boben. Ne da bi gledala!

          Čudovito, kritičarka v meni se je prebila na bojno polje. V bistvu pa ji ne morem ravno ugovarjati. Vse, kar sem vprašala, je bilo samo »Na koliko stopinj operem?«, in se zadovoljila z odgovorom. Odrinem odmev besed, pomembno je, da najdem plastično vrečko. Moje oči se ustavijo na ženski na stolu. Prevelika pisana oblačila ji visijo z okončin, glava ji je omahnila naprej, kinka. Ena od vreč s perilom pade, vrhnji kosi se skotalijo na umazana tla. Ne opazi, spanec ji je preblizu. Opazim, da ji iz žepa hlač štrli plastična vrečka. Ko se pomaknem bližje, vidim, da ima z njimi natlačen cel žep. Zdaj nanjo gledam drugače. Stopim do nje in se odkašljam. Glava ji zaniha, a se zdi, da se je nekaj spremenilo samo v njenih sanjah, če je sploh mogoče začeti sanjati v tako kratkem času. Odkašljam se s kratkim khm. S še glasnejšim. Blagajničarka me sumničavo opazuje, poškilim na televizijski zaslon, kjer še vedno iščejo morilca iz neke zakotne vasi, kjer se imajo drugače vsi radi in se nikoli ne zgodi nič nenavadnega. Šit! Sunkovito zajamem sapo in pozabim na žensko pred sabo. Pomaknem se k pralnemu stroju, skušam se spomniti, ali sem med zlaganjem perila vanj naletela na kakršnekoli madeže.