Helena Zemljič je bila rojena leta 1995 v Mariboru, študirala je filozofijo in slovenski jezik ter književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer je urejala študentsko literarno-jezikoslovno revijo Liter jezika. Prve pesmi je pričela objavljati na spletnem portalu Pesem.si, tam trenutno tudi urednikuje. Sodelovala je na Mladih rimah v Mariboru in Ljubljani, njena poezija pa se najde v Litru jezika, Novem zvonu, Spirali, Poetikonu, Mentorju, Apokalipsi, Dialogih, spletnem portalu Pesem.si, Poiesis, Locutiu in različnih zbornikih. V letu 2017 je prišla v ožji izbor natečaja Urška, trikrat (2016, 2017 in 2021) se je uvrstila med dvanajsterico Pesniškega turnirja. Konec leta 2016 je v soavtorstvu v Alešem Jelenkom in Nino Jančič izdala pesniško zbirko Kontejner.

Pesmi v času

O tem kako je svet iz tečajev

Če imaš izpahnjeno čeljust je težje
določiti črto horizonta Na licu
se pojavi komaj zaznavna
vdolbina in v njej se zaredijo
zajci Če praskaš nič ne pomaga ne
gre potisniti niti dvigniti niti za
skočiti Zajcem moraš vsak dan nositi
deteljo in repo in odnašati bobke
Horizont se izmika teče v cik-cak
dela nove luknje Se pomika v jezik
med zobe Med ušesi se nagnezdi
kot organ za ravnotežje Če imaš
izpahnjeno čeljust nimaš
ravnotežja Občutek za globino
je relativen mehek in zaspan
Če imaš izpahnjeno čeljust
lahko samo
čakaš

Ljubezenska pesem v času*

Ko šteješ mikrobe sva en človek
Tudi če potujeva z nekaj sto kilometri
na uro zasedeva en prostor in sva
paradoks ki maje temelje fizike
V kategoriji živali nosiva vsak svoje
potomce ki se tepejo za obstanek
v enem telesu In sva preživelca
če naju razsekajo na dvoje In celota
ko sva razstavljena med različne
opravke Ko šteješ nevarnosti
sva na več mestih hkrati Púščava
odtise v grlih na nohtih in najbolj
nedosegljivih površinah Če se
dotakneš enega se teleportiraš
v kostni mozeg drugega in v telesu
nastane velika vročina in véliki pok
se zreducira na neznatno misel o
nastanku Ko sva najbolj dva
poležavava na isti postelji Isti jezik
se zapleta v popolnoma različne
pesmi

*epidemije

Domovi

Namesto vešč imam na luči
pikapolonici V preddverju je neka
pesem in tiho momljanje ob spremljavi
Še zmerom ne znam zapirati vrat Vsakič
ko je hladneje čudno zaškrtnejo in se že
ob najnežnejšem dotiku razprejo
Pikapolonici bosta zvečer verjetno
popadali na tla Ko ne bo več
toplote in se bo melodija prestavila
na nedoločeno daljavo za oknom
Ko se zares potrudim se vrata
zaprejo Vso noč je vse tiho Pikapolonice
strižejo s krili in preganjajo vešče Korakov
v sosednjih sobah ne morem slišati
Takrat se priplazim izpod luči
in zaškrtnem vrata da zapih
tvojega diha prestraši pike
na mojem hrbtu

O tem kar sem podedovala od očeta

Pred kosilom rešujem križanke
Kupim tiste nalepke ki se lepijo
z obeh strani da lahko pritrdiš
fotografije v album Včasih ne
govorim ker ne morem nosit
toliko samoglasnikov naenkrat
Hrbtenico imam slabo in zvijanje
v različne živali ne pomaga Takrat
skrivaj tulim med razvedrilno
oddajo in ugibam kako dolgo
je odbojkarsko igrišče Nisem
upogljiva ne trdna ne znam
rešit vseh gesel Samoglasniki
se radi zataknejo med spomine ko
sem stara nekaj sto let in premišljujem
o družinskih drevesih Najbolj sem
ponosna na zbirko kačjih pastirjev
Kako sem jih s vso potrpežljivostjo
ujela med letom in jih zalepila
med pomembne reči