Denis Škofič (1985) je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomiral iz slovenskega jezika s književnostjo. Objavlja za različne literarne revije ter druge tiskane in spletne medije. V letu 2013 je pri založbi Beletrina izdal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, ki je naletel na izjemen sprejem tako pri bralcih kot kritikih, bil nominiran za Jenkovo nagrado in kritiško sito. Na začetku leta 2018 je pri Cankarjevi založbi izšla njegova druga pesniška zbirka – Seganje, s katero se je uvrstil na širši seznam nominirancev za Jenkovo nagrado. S kratkimi zgodbami je bil uvrščen v zbornik mednarodnega Festivala prihajajoče literature Alpe Adria z naslovom Vrane, čečkarije in konfeti (Litera, 2017) ter antologijo Petdeset izbranih kratkih zgodb avtorjev in avtoric rojenih po 1980 (Dialogi, 2019). Leta 2014 je bil gost festivala refleksije in prevoda poezije − Pranger, večkrat pa tudi finalist pesniškega turnirja, ki ga je leta 2019 tudi osvojil in s tem postal vitez poezije. Istega leta je bil gost mednarodnega festivala Stih u regiji v Zagrebu ter rezident v mednarodnem projektu Odisejevo zatočišče (The Ulysses' Shelter). V sklopu tega projekta je izšla tudi trojezična antologija s pesmimi udeležencev. Sodeloval je v prevajalskem projektu med Slovenijo, Češko republiko in Slovaško, rezultat katerega je bila antologija: Slovensko-češko-slovaška pesniška republika (Center za slovensko književnost, 2020). Na začetku leta 2021 je pri grški založbi Thraka izšel prevod zbirke Seganje, ki nosi v grškem prevodu naslov Βουτιές. Njegove pesmi so prevedene v angleščino, madžarščino, hrvaščino, makedonščino, češčino, slovaščino in grščino.

GOSPODAR MUH

Glasovi odraslih so se spraševali, kam je izginila glava.
Svetloba je bila take barve, da si upravičeno lahko rekel:
sonce, prerezan vrat. V zraku se je čutila svečanost,
bil je prežet s kadilom iz poparjene kože, začimb in krvi.
Medtem ko je puščal kri, jo je moral nekdo hitro mešati,
da se ni strdila. Kmalu se bo ozračje ogrelo od pečene krvi
in šele takrat se bo nadaljevalo razkosavanje mesa na take
dele, kot jih prikazuje periodni sistem elementov v mesnici.
Vendar bomo mi takrat že globoko v gozdu, pod našimi stopali
bo hrskalo odpadlo listje, ozračje pa bo vibriralo od brenčanja
muh, da ne bomo več slišali sveta odraslih.
V nos nam bo silil muljast vonj po vlagi.
Prepirali se bomo, kdo bo Jack, kdo bo Ralph, kdo Roger, kdo Robert,
kdo Eric, kdo Sam in kdo bo igral Simona.
Skoraj vsi bodo želeli biti Jack, tebi pa bo pripadla vloga Simona.
V norčavi grozi boš na vseh štirih tekel skozi gozd.
Zakolji prašiča! Prereži mu vrat! Zakolji prašiča! Suni ga!
Zakolji prašiča! Prereži mu vrat! Zakolji prašiča! Suni ga!
Pobijte pošast! Prerežite ji vrat! Puščajte ji kri!

Naše črne misli so se v roju muh podile po svinjski glavi,
ki jo je Jack napičil na velik kol sredi gozda.

DIVJA MAČKA

Ko je prvič položil roko nanjo,
jo je zagledala tam, kjer sadovnjak
zlagoma prehaja v gozd.
Opazovala sta jo dva
ostra črna plamena
z zeleno mandorlo.

Ko so udarci začeli padati
kot kaplje čez rob,
jo je opazila v ptičji hišici,
ki je visela na češnji.
Zašiljeni črni plamenici
z zelenim sijem sta ptičji hišici
dajali videz laterne,
ki se rahlo ziblje v vetru.

Pred hišni prag ji je nastavila
krožnik z mlekom
in čakala.

Ko so udarci postali rutina,
jo je videla, kako vse pogosteje
pije mleko, ki ji ga nastavlja
pred prag bolečine.

Ko so brce v trebuh postale
silnejše kot tiste v trebuhu,
jo je opazila, kako je s tal hleva
pobirala lastovice in jih z mlečnim
gobcem odnašala nazaj v gnezdo.

Ko verjetno ni več čutila ničesar,
so jo videli, kako je v lovski sobi
z mlekom v prahu hranila
nagačeno divjo mačko.
Njune oči so bile kot
črna stenja z obstretom dima.

***

Najlažje je izbrati, oditi v Taršíš.
Skoraj jih ni več takih, ki bi sami
od sebe priznali, da zaradi njih
pokajo rumeni šivi neba.
Skoraj jih ni več takih,
ki bi zaradi tega ukazali,
da jih naj vržejo iz nove hiše,
in bi pustili, da jih pogoltne stara.
Najlažje je izbrati, oditi v Taršíš.

Tu pa tam ji že manjka kakšna luska strešnika
in sleme na stari hiši se začne nekje
za hrbtnimi plavutmi dimnikov
postopoma sločiti navzdol v rep nastreška,
ki rahlo postrani zajema valove topolov in gabrov,
ki se okrog nje grebenijo v zeleni poplavi,
medtem ko prednji visoki zid z intaktno streho
kakor glavo steguje proti gladini neba,
po kateri odnaša kosme topolovih semen oblakov,
kakor da bi jih hotela pojesti s svojimi
odpirajočimi in zapirajočim usti okna.
Najlažje je izbrati, oditi v Taršíš.
Škrge razpok predihavajo vodo trave,
ti pa se s svojim glasom zatikaš v ribjem grlu hiše,
obdan s topolovimi semeni oblakov.
Si prepričan, da si Ninive želijo biti rešene?
Najlažje je izbrati, oditi v Taršíš.

PUST

Našemili so nas v soldate,
v roke potisnili pukše in samokrese.
Poslali so nas od dveri do dveri,
od sela do sela.
Plesali smo vojaške koračnice
in spejvali:
Debela repa dugi lien,
gnes je fajnšček cejli dien.
Pijte vijno nej vodau,
jejte repo nej mesau.

Streljali smo z očmi.
Gledali smo s slepimi naboji.

Našemili smo se v vojake,
v roke smo vzeli puške in revolverje.
Šli smo od vrat do vrat,
od vasi do vasi.
Plesali smo vojaške koračnice
in peli:
Od hiše do hiše,
od vrat do vrat
prinašamo smeh vam
in s smehom pomlad.
Zato pa nam dajte
en evrček, dva,
tri bobe, tri krofe,
en košček mesa.

Streljali smo z očmi.
Gledali smo s slepimi naboji.

Našemili smo jih v vojake,
v roke smo jim potisnili brzostrelke in pištole.
Poslali smo jih od vrat do vrat,
od naselja do naselja.
Plesali so vojaške koračnice
in peli:
Trili-li, trili-li,
ali veste, kdo smo mi?
Tralala-tralala,
pustne šeme smo, haha!

Streljali so z očmi.
Gledali so s slepimi naboji.