Tonja Jelen
Tokrat predstavljamo izbor novejših del Tonje Jelen (r. 1988, Celje). Avtorica je diplomirala iz
slovenskega jezika s književnostjo (FF UNI Maribor). Piše predvsem pesmi (objave Katedra,
Vpogled, Liter jezika, Mentor), na skrivaj tudi prozo. Nadvse simpatična ji je dramatika.
Soustanovila in sourejala je študentsko literarno-jezikoslovno revijo Liter jezika. Pripravljala
ter vodila je literarno oddajo Anima-lit na radiu Marš.
Ničta stopnja
Klobčič
se vali po steklenem jutru,
po prepiti noči joka in bolečine se igra z majhnimi očmi,
z mačjim pogledom in kremplji, zasajenimi v reko.
Praska. Te zvito ljubkuje. Po stegnih se medi in lažna toplota sega
globoko v pore.
Zavaljen ždi v tvojem naročju.
Klobčič, navit z drugimi.
Dediščina, ki je nočeš. Razviješ
ga in se ga še težje znebiš.
Prepreden ga želiš zrezati,
a nitke se lepijo in vtirajo vate.
Speča lestev
Zamrznili so kristali. Zaspal je potok.
V luknjo se je skrila bolha. Potonila pred sivko.
Nihče je ne išče. Med knjigami sem našla kazalko
v podobi metulja. Listala sem po knjigah in iskala Darwina in Ježka.
Kotaljenje postaja čudno.
S šestilom rišem rozete, edine so, da skozi njih vidim svetlobo.
Nalomili so hodulje in lestve so zaspale.
Guncam se na banani in gledam metuljev fosil.
Spomin na prostost in letenje.
Vsem so pristrigli okončine.
Red
Pes renči na verigi. Mačka se oklepa povodca in premišljeno ždi v sobi.
Otrok je še zadnjič zaklical, da hoče na tobogan. Vsi so se dali na vajeti.
Vsak lačno čaka na poteg.
Gumbi. Odpeti jih. Pritisniti.
Sejali so gredice. Izpulili repo, ki je kazila vrsto. Odrezali trebuhe in zravnali
držo.
Priklanja se k tlom. Obraz je postal trd. Brezizrazen. Udrt.
Otrok ne gre več na igrala.
Otrok na skrivaj lula v bide
in si na kožo izrezuje vzorce.
Lastovica
Naredila jo je elegantno. Poravnala roke, iztegnila nogo. Eleganca, ji je
odmevalo.
Leti. V trupu je prožna. Prižgala je vžigalico in si pogrela trebuh. Čuti, kako
prasketa,
kako ji gomazijo majhne iskre, ki ji skačejo skozi oči. Vso težo ima v podplatu.
Gladkem.
Namočenem v solno kopel s sivko. Stopalo čuti. Nosi jo. Njeno moč. Oblake, ki
se jih dotika
s konico jezika. V njej brbota. Liže zublje. Plameneč ogenj sveta. Lastovka.
Gnezdi v domačem fotelju. Smejoč vabi, da jo ujameš.
Sreča
V dlaneh je nosila deteljice
in jih prodajala moškim,
ko so penasto prihajali pod njeno krilo,
zakrpano in zapackano,
podkrepljeni z mrzlimi udarci ter steklenimi padci.
Ošilili so ji pogled in iztisnili kri živega dekleta.
Ob jutrih se pase in išče vzcvetel nasmeh,
ki bi ji prinesel utrinek.
Granatno jabolko
Govoriti o granatnem jabolku je že skoraj nesmiselno,
a kaj bi s hrano bogov, če nimam potrpljenja
prebirati drobnih zrnc, lupina, ki zakriva to sredico
zahteva od tebe toliko spretnosti,
a ti se temu vedno izmikaš,
kot trudu in volji,
kako delati poezijo,
beseda, metafora,
razviti podobo in teči z jezikom, gladko kot po razgaljeni koži,
ki si jo slečeš in zagrizeš vanjo.
Vse je umetnost, vse je maraton,
vse znaš zajeti, a nič obdržati.
Krošnja
Razraslo drevo sem,
trgam korenine in se zaraščam vate.
Drhtim brez pritajenega pogleda,
ko ščegetaš po voljni duplini
in se vedno bolj jemljeva
in sva vedno bolj midva,
sama, zase, za naju.
Pridi, jelen
V silnem telesu se skriva
lepota bujnih travnikov.
Z grmičkom se naslonim
na koprnečo moškost,
nataknem jo za radost spojitve.
Vname me,
izvabi dišave jelena,
ki leti čez vlažne goščave.