Dejan Koban

Foto: Gaja Naja Rojec

Dejan Koban

 

Dejan Koban, rojen prvega julija tisoč devetsto devetinsedemdeset na Jesenicah. Po izobrazbi je tehnik grafične dodelave (knjigovez in kartonažer), kasneje je pridobil še naziv montažerja slike in zvoka. Zaposlen je na RTV Slovenija. Od 2006 soorganizira pesniške večere in festival Mlade rime. Pesniške knjige: Tebi (1998), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013). Pripravlja četrto zbirko z naslovom Frekvence votlih prostorov - kjer so žirafe resen prometni problem. Pesmi večinoma objavlja v revijah Idiot in Poetikon. Od 2011 svoje tekste interpretira v glasbenem kolektivu Nevemnevem - konstruktu besede in zvoka.


izterjave

 

enormno znižanje vsebnosti dotikov

 

ceste se počasi lupijo ob stranice prebranih

knjig stopalo zaokroži po trgu kjer so

nekoč padale prave slabo zapakirane sto gramske

avstrijske kavne mešanice ljudje so hoteli v

svobodo dobili pa davek na dodano

vrednost in spletne nadzorne kamere pod

kožo potujejo samo še upokojeni učitelji

zena vendar imajo problem ta

problem se imenuje nezmožnost prostega

dihanja obdarujemo se s pisanimi papirji

in donosnimi vrednotnicami kakopak pred

človekom stoji velik kip kostanjevih bodic zemlja

skrivnosti in dežela iz sanj pranger smo si

postavili za samokontrolo drži malo nas je a

smo precej zajebani stalno strmimo v sivino

sprehajalnih poti in se zatresemo kot žito v

vetru če se nas neznani dotaknejo ponesreči

od kod brezsramna golota v medsebojni

komunikaciji zastraši izpuščene živali na trati

zakomplicirano tkanje novih oblačil ne

reši zavozlanih medsebojnih odnosov

milnih mehurčkov ne moreš konzervirati v večnost


poklapana nevesta razpušča lase v plavž

 

pot je preveč zamudila se obrnila vase pomodrela

izpustila vrabce da so žrli po trebuhih povabljenih

sonce je bilo visoko nesramno cedilo je salo na oči

jok se je sproščal skozi doline otroci razvajeni brez lizik

hrčki postrojeni v formacije takojšnjega frontalnega napada

john lydon se lagodno kotali po hribu prebavlja nevestine

poljubčke ljudje ki stražijo zveste pse se umikajo skozi

reke zakasnelih rib skačejo iz vode da bi lovili sluz

paraliza naključja


zmerno do pretežno znotraj

 

vonj sem se zažrl v

tvoje stene ne moreš

predihati oglatih ptic

pustiš drevesom gledati

v premice misli okrogel

svet raniš s pogledom

materija dihanja zida

peskovnike zažrt sem 

vate in to te zateguje

dva ločena otoka sva 

vsak s svojo obmejno 

kontrolo razediniš družino

lubja pravice dihati resnica

ne gori več sedaj komaj

plamti gledaš v cesto ne

premikaš utripa mirno

režeš mir na tenke rezine

polagaš na kruh ki ga vedno

znova mesiva nimava veliko

moči revitaliziram najine 

nove in nove sunke koža 

ti jasni

plamen je normaliziran


obtežitev


drugače je seveda se ne moremo vsi strinjati da se ta čas premika

samo proti izhodu drugače je sonce se skriva ob polnih smetiščih

matere so živčne razvaline in otroke barvajo na živo zeleno da jih ne bi

izgubile drugače je ko se voziš z vlakom in gledaš pokrajino

vseh teh milijon hiš z drugačno barvo fasade in vsaka z drugo vrsto

lončnic na oknih drugače je ponavadi si se lahko mirno slekel in

nadel drugo kožo sedaj je vse opremljeno s kodami ne moreš premakniti

niti ene dlake da ne bi bil sneman drugače je drevje se transformira v novo

vojsko ki bo znala odganjati ljudi ko se bodo hoteli zateči gozdovi niso več

tako zelo naivni kot nekoč drugače je alkohol je zavzel pozicijo edinega

mediatorja takole naenkrat brez sledi samo še tenko ječimo

drugače je

okupirani smo

od znotraj


račun poravnan


počasi postajajo naša telesa

prozorna skoznje trepetajoče

uhajajo roke ki se učijo gramatike

odpuščanja pomlad je usločila

hrbet ljudje so izpustili sive

obraze v morje bojazen je prisotna

vendar veter sili v nepremišljena

dejanja roke mu sledijo postajajo

zmaji brez uzd in tanka rdeča črta

že dolgo ne označuje več prve

frontne linije

šalamun je mrtev pika konec debate


iztegnjene oči režejo vranice

mlade ljudi pritiskajo do tal

uteži se bohotijo na utrujenih jezikih

vehementno kričijo poezija je zašla

v rov brez izhoda upokojeni klovni

iščejo svoje nosove po hišah edino

zagotovilo za preživetje je nabiranje

malin ki so ki niso ki so ki niso kamenčki

rinejo v kožo veje dreves lomijo

potrpežljivost sekamo besede dejanja

so zamrežena z jecljanjem velike oči

gomazijo po koži pesnic ki jih nihče

ne bere vsi bi jih radi le fukali takšni

smo majhni pohotni oboroženi

s topografijo sramu veličina idiotov

se meri v njihovi popustljivosti

do drugih idiotov bolj trepljajo ramena

večji so (idioti) ogrlice nas silijo v greznice

niso še izpraznjene drek nas objema

počasi se tiska v naše obraze tako nas

občudujejo ohoho ste bili na morju

da na morju smo bili odvrnemo in

hlipnemo žolč


neću


 
veter se zaganja v prazne žepe zraka