Rok Vahter
ROK VAHTER se je rodil 17.03.1993 v Celju, sicer pa je doma v Slovenskih Konjicah. Je študent anglistike in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ljubezen do poezije in umetnosti nasploh ga spremlja že celo življenje, pesniško pot pa je pričel z objavljanjem haikujev v zborniku gimnazije Vič in v zborniku Fedra I. gimnazije v Celju. Leta 2011 je postal zmagovalec Pesniškega turnirja, leta 2012 pa Pesniške olimpijade. Svoje pesmi je nato objavljal v večih revijah (Vsesledje, Liter jezika, Lirikon, Vpogled, Novi Zvon) in se predstavljal na pesniških festivalih Dnevi poezije in vina na Ptuju, ter Mladih rimah v Ljubljani. Zase pravi, da bi svoj čas verjetno koristneje porabil, če bi v svojem življenju več bral, kot pa razmišljal o tem, kaj vse še mora prebrati (pa tudi poslušati in videti).
On pritisne lice k lesu
To smo mi
To smo mi; rahel dvig par po zraku, seme maka v koraku. Mi smo zrcalo, ki se laže, smo, ko senca sebe kaže. Če se zganeš preden vzide, vdihneš to, kar mimo pride, in vidiš, da drži: krč ptice v letu, to smo mi.
Pozdravi
Skala, pesek, melj, tako si se svojeglavo rušil po sipkih vzpetinah, šoder, usedlina, lanski sneg. Kaj vse boš grome zamolčal, ko te voda udari, korak rani, ko te bo požrl konglomerat in ko te bo shranil jarek, ko te bo vrglo v vesolje odnesi drugam pozdrave iz holocena.
Oktober
To je jesen; pregostih meglic, hromečih jutranjih sprehodov, mrkih odmevov starih stezic, kašljanja tujih gospodov. Nasičena tema ponémo visi, pojedla je mesec v zatonu, zgubano čelo se mrzlo poti, grenkoba je v srakinem tonu. Čudno se sliši še lasten korak, ko trči ob zmrznjeno blato, v čudnem trepetu oktobrski zrak, in vid zavit v mrzlo vato. Ko sonce prileze lenobno na plan in se žarek zlomi, je mala korist, tudi če zrl bo v krošnjo ves dan v svetlobi krvav je javorov list.
Perspektiva
Ptice v Parizu uživajo svojevrstno svobodo, vendar bi lagal, če bi rekel, da si zares želim biti kot tisti golob, tamle ob odtoku. Sicer je noč; na semaforju utripa samo rumena luč, huronski tok odpadne svetlobe se sloči nad menoj in nad mestom, v bistvu je še kar mrzlo, iz neznane smeri pa podolgovati zvoki upogibanja kovine. Grem čez cesto, poletel žal ne bom, pa tudi tisti golob od prej ne, vrat ima pod usodno nezdravim kotom za kaj takega. Mogoče se tolaži, da celo zdaj drži ptičjo perspektivo (nad verjetno ne preveč uglednim delom pariške kanalizacije). Mogoče pa sploh ne opazi, da se je svet od prej spremenil.
Skodelica kave
V jedru jedrce in midva petnajst let nisva pila kave, ker sva ponoči sedela na postelji ter se borila s koleni, ki so se tresla od kofeina in spomina na prosojna bela jutra, ko si molzel mleko in nekaj v tebi je molzlo mrk na tvoja senca, z vek so se ti usule saje, to si v grlu skoraj čutil. Potem zvečer, s petim prižganim cigaretom, si razmišljal, kako ti manjka nekaj, in črna turška.
Maček
Dan ljubi valove poletne vročine in ljubi strmeti v obris mesečine. Bršljan rad duši dreves korenine, ljubezni ni brez bolečine in taka ljubezen je zakon divjine. Stara mesta ljubijo njih ruševine, stolpnice, medpoti, v odtenkih sivine. Ljubezen je večna, ljubezen ne mine, saj sin ljubi sina mame edine in ljubi se čas z močjo prostornine, korak rad poišče udobje doline, igla poljubi napetost tkanine. Še točka se ljubi s konceptom ravnine, podgana z ljubeznijo v mislih pogine. Ljubezen je večna, ljubezen ne mine, poglej, kako ljubi starec spomine, maček rad skriva se v objemu črnine.
September
Že cel dan se mi zdi, da je september. Saj je res, da se kaplje na šipi zgoščujejo vedno enako, oblaki pa tudi obvisevajo nad nami vsakič z isto slepoto. Le tik pod zrakom vztrajno doni neka septembrska ranjenost in jaz že od jutra mečem na ogenj, ki je hotel kamen vneti lani tisti čas