RAZSTAVA V GALERIJI MEDIA NOX

VID SMREKAR: SPIM. VIDIM?

Torek, 10. junij 2025 // 20:00 // Galerija Media Nox

V Galeriji Media Nox bo v torek, 10. junija 2025, ob 20. uri odprtje razstave Spim. Vidim? mladega umetnika Vida Smrekarja. Kuratorka razstave je Sara Nuša Golob Grabner.

“»Umetnost je v resnici manjkajoči člen, ne pa obstoječi členi. Umetnost ni to kar vidite, umetnost je praznina.«”

— Marcel Duchamp

Ko si predstavljamo “nič”, ga običajno vidimo kot popolno temo ali popolno belino. To je največja zmožnost našega dojemanja praznine. Temu je sledila tudi umetnost, ki je po prvi svetovni vojni izgubila željo po mimesisu. Kaos in sistemsko drobljenje sta pripeljala do zavračanja materialnosti in se osredotočila na umetnost kot (bolj ali manj) fizično neoprijemljivo idejo. Kazimir Malčevih je s svojim Črnim kvadratom predstavil “obupan boj, da bi umetnost osvobodil objektivnega sveta.”  Lucy Lippard je v Knjigi Šest let: dematerializacija umetniškega objekta od 1966 do 1972 citirala Sola LeWitta (“ideje same so lahko umetniška dela; so verige razvoja, ki eventualno najdejo obliko”) in Johna Baldessarija (“Začel sem sumiti, da so lahko informacije zanimive same po sebi in nimajo potrebe po vizualnosti v slogu na primer kubistične ipd. Umetnosti.”).

Konceptualizem je izničil vsakršno potrebo po obstoju izven ideje, ko je, na primer, Robert Barry leta 1969 ustvaril delo Zaprta galerija kjer je na bele kartice –  vabila na razstavo v Amsterdamu, Turinu in Los Angelesu napisal le “Za čas trajanja razstave bo galerija zaprta.” V kontekstu niča lahko omenimo tudi Johna Cagea, ki je s 4’33’’ kot skomponiral tišino in Martina Creeda, ki je z delom Luči se prižigajo in ugašajo predstavil prazen galerijski prostor kot samostojno umetniško delo in s pet sekundnimi intervali teme in svetlobe izpostavljal le repetitivne kontradikcije spremembe v prostoru.

Ad Reinhardt se je leta 1954 odločil, da bo ustvarja samo črne slike. Menil je, da lahko umetnost komunicira direktno, kot čista estetska izkušnja. Opustil je narativo, formalno predstavljanje emocij in se skozi plastenje različnih tonov osredotočal na negacijo kot iskanje niča v umetnosti in obenem absolutnost abstrakcije. Anish Kapoor je s črnino stopil korak dlje, ko je 2014 začel eksperimentirati z materialom Vantablack, takrat najtemnejšo črno barvo, ki absorbira 99,8% vse svetlobe. Svoje zanimanje je usmeril v praznino brez perspektive ali oblike, skoraj popolno odsotnost vsakega odseva ali trodimenzionalnosti, temu v kontrast pa je ustvarjal tudi z zelo refleksivnimi materiali, ki predstavljajo enakovreden antipod črnini.

Slika 8: Vid Smrekar, / , 30 x 40, olje na platnu

Vid Smrekar je odkrit glede zgledovanja po mojstrih sugestivne odsotnosti –  Adu Reinhardtu in Anishu Kapoorju. V projektu Spim. Vidim? se umetnik ukvarja s hipnagogijo – stanjem zavesti med spanjem in budnostjo, ko vidimo težko definirane podobe. Slike posnemajo težko določljive oblike, ki abstraktne vznikajo iz črnine.  

Gledalcu v budnem stanju postavljajo vprašanja o tem, kaj sploh gleda, kaj vidi in kako bo to sprejel ko prej doživet pojav opazuje s polno zavestjo. Čeprav gre mestoma le za črne monokrome, gledalec ne more mimo dejstva, da na sliki nekaj vidi oziroma od daljšega opazovanja črnine nekaj pričakuje.

Subtilno so na delih prikazane oblike, ki jih človeško oko ne zazna na prvi pogled, saj se mora, kakor pri gledanju v temi, na barvo navaditi. Tako se med delom in gledalcem vzpostavi interakcija, kjer mora gledalec najti pravilen kot opazovanja dela.

Kljub temu, da so podobne iteracije prisotne že precej časa, je v sodobni umetnosti opaziti, da zaradi njihove izčiščene estetike, ki koncept le predlaga in ne ilustrira, ohranjajo relevantnost, predvsem zaradi vizualne prenasičenosti in družbene nestabilnosti, ki nas obdajata. Umetnost, ki zahteva obračanje vase in pozorno, daljše motrenje na skorajšnji nič reduciranega likovnega dela, ustvarja tenzijo med umetnikom, umetniškim delom in opazovalcem. Stopa po meji dojemljivega in zato iritira ter v dotičnem primeru Vida Smrekarja, preizkuša tudi z zahtevo, da se pri opazovanje zavestno premikamo od ene stopnje zavesti do druge, vztrajamo v medprostoru, ki ga nikoli ne moremo doživeti popolnoma objektivno. Serijo slik lahko dojemamo tudi prek citata vzetega iz stripa Ada Reinhardta, kjer gledalec pokaže na kubistično sliko in reče: “Haha, kaj pa to predstavlja?” slika pa mu jezno odgovori: “Kaj pa predstavljaš ti?”

Sara Nuša Golob Grabner, kuratorka razstave