Galerija Media Nox med 16. februarjem in 17. marcem vabi na ogled razstave REVELATIO avtoric Nike Strašek in Tamare Šterlek, ki je nastala v sklopu cikla MAG_MA – cikla razstav magistrantov in magistrantk Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.
Mentorici: red. prof. spec. Petra Varl in doc. mag. Mojca Zlokarnik
Kuratorka razstave: dr. Mojca Puncer
V ponedeljek, 14. marca 2022, ob 16:30 vabljeni v galerijo Media Nox na pogovor kuratorke z avtoricami razstave.
REVELATIO
Razstava avtoric Nike Strašek in Tamare Šterlek nam kot uvodni takt v nov razstavni ciklus poleg estetskega izkustva ponuja obilo izhodišč za razmislek o pomenu izjemnih ustvarjalnih uvidov, razkritij oz. razodetij, h katerim prispevajo mlade generacije magistrantov/magistrantk umetnostne pedagogike v lokalnem okolju mesta Maribor. Naslovna »revelacija« (nlat. revelatio) vzpostavlja vznemirjajočo, izzivalno, nemara celo motečo analogijo med dogodkovno strukturo uvida v umetnosti, znanstvenega odkritja in nekakšnega mističnega razkritja ali razodetja (ob minimalni hipotezi antropološke ideje Boga; Razodetje je sicer tudi naslov zadnje svetopisemske knjige). Ni dvoma, da gre za izrazito umetniško ambicijo in ne za simptom nečesa drugega. Sicer pa se za preizkus svoje prepričljivosti obrača na nas, gledalce.
Znanstvenoraziskovalno delo je sestavni del same magistrske naloge, ki študentom umetnostne pedagogike praviloma ponudi model za udejanjanje presežnega kreativnega dejanja. Ponovljivost in izmenljivost teoretskih konstrukcij ter eksperimentalnih odkritij sta temeljni za moderno znanost. Na področju sodobne umetniške grafike, s katero se ukvarja delo Nike Strašek, je videti, da so metode in rezultati, podobno kot v znanosti, postali objektivno reproduktibilni. Tudi delo Tamare Šterlek se pri obravnavi povezav med svetlobo in prostorom izdatno navdihuje v znanstveni objektivnosti. Za moderno znanost sicer velja, da pri razkritju »stvari same« kot razkritju resnice o našem realnem svetu nima več nobenega transcendentalnega vira. V novodobni kulturi se – za razliko od ritualne kulturne tradicije – znanstvena resnica razkriva v znanstveni praksi skozi razmerje do narave kot »škandalozna« resnica, ki ima menjalno vrednost na trgu idej in stvari. Za to resnico se je v preteklosti že večkrat izkazalo, da tvega preveč v imenu maksimalne »desakralizacije« svojega objekta preiskave. Umetnost kljub svojim izhodiščem v znanosti postopa drugače. Znanstvenoraziskovalna metoda se pri tem brezšivno zlije z umetniško raziskavo, v kateri je artikuliran in pozunanjen individualni aspekt notranjega doživljanja ter senzibilnosti. Gre zlasti za dejanje ali primer odkritja nečesa, pogosto je to nepričakovano, nenadno in razsvetljujoče razkritje (tu puščamo ob strani resnico, pogojeno z vero, da je bila človeku razodeta od Boga). Tako je tudi v prvem planu avtoric razstave razodeti svoje misli, svojsko videnje resnice, podati zunanji izraz notranjega doživljanja, napraviti vidno, obelodaniti nekaj skritega, neznanega ali manj znanega s pomočjo intuicije in inspiracije; z vidika nedovršne oblike naslovnega izraza jima gre za razodevanje misli, načrtov in humanističnih idej v umetniškem delu, kakršne razgrinja dvojni ontološki status razstavljenih del v njihovi razpetosti med materialnim in nematerialnim. Izrazita navzočnost principa dvojnosti, po katerem se teorija in praksa, misel in izkušnja, oplajata v vzajemni dinamiki, nam nadalje priča tako o bipolarnih nasprotjih, napetostih med njimi ter vsem tistim, kar je vmes. Tako sta svetloba in tema zgolj dva dela iste celote, ki brez obeh ne more obstajati. Brez noči ni dneva. Svetloba kot simbol popolnosti se razkrije, »razodene« v igri premen med svetlobo in senco, v mimobežnih, izmuzljivih trenutkih živetega časa. Podobno se pravi smisel materialne prisotnosti razkrije le na ozadju odsotnosti in praznine.
Prvi set prikazanih del v segmentu postavitve Nike Strašek razpira možnost »razodetvenega« dogodka za gledalca v luči odkritja temeljnih principov delovanja sodobne umetniške grafike. Ko je avtorica preučila razvoj sodobne grafike na Slovenskem,[1] je ustvarila serijo grafik v tradicionalnih grafičnih tehnikah visokega (lesorez, linorez) in globokega (jedkanica, suha igla) tiska. Delo kot celota pretresa možnosti sodobne grafične produkcije, kjer je v jedru spraševanje o ključnih grafičnih elementih: matrici, odtisu, barvi in motivu. Pri ustvarjanju lastnega dela se je avtorica ukvarjala z raziskovanjem, odkrivanjem, eksperimentiranjem, spreminjanjem in odvzemanjem. Najprej je postopno zmanjševala in na koncu odvzela motiv, pri tem pa ustvarila serijo sivih grafik (»sivin«). Odsotnosti motiva je sledilo odvzemanje barve in ustvarjanje serije robnih risb, t. i. slepega tiska oz. reliefov, ki nastanejo zaradi robov matric, odtisnjenih pod pritiskom grafičnega valja, ki je bil vse manjši, kar slednjič pripelje do odsotnosti odtisa. Tako ostaneta samo še list grafičnega papirja in matrica, ki ji avtorica odmeri posebno mesto (serijo matric je vključila v samo postavitev). Končne kompozicije so nastale z eksperimentiranjem glede postavitve različnih matric, tiskanja njihovih hrbtnih delov, dolžine namakanja listov, količine barve, tiskanja več matric hkrati, jakosti pritiska grafične preše ipd. Abstraktne minimalistične kompozicije lahko ob določeni orientiranosti grafičnega lista (sive ploskve bolj kot slepi tisk) asociirajo na določeno stvar, vtis, spomin, kar pomeni odmik od minimalističnega literalizma v smeri psihološke vpojnosti in asociativnosti. Nika Strašek poda lasten avtorski pogled na sodobno grafično ustvarjanje, ki ga s predstavitvijo v obliki instalacije, naslovljene Odsotnost, ponuja v presojo gledalcem. Z odvzetjem posameznih grafičnih senzacij jih želi močneje nagovoriti in usmeriti v polje raziskovanja ter odkrivanja, v razpravo o sodobni grafični produkciji, kjer tradicionalne tehnologije ostajajo živ in enakovreden del sodobnega umetniškega izražanja.
Delo Tamare Šterlek sintetizira spoznanja nekaterih najvidnejših ustvarjalcev 20. in 21. stoletja.[2] Njen del razstavne postavitve ima opraviti z ustvarjanjem prostora svetlobe in nam ponuja potopitveni ambient, svetlobno instalacijo, osrediščeno s kinetičnim svetlobnim objektom, obešenim s stropa v kotu galerije. Objekt deluje kot modulator svetlobe in dispozitiv oziroma vmesnik, ki ga vir umetne LED-svetlobe v neskončno ponavljajočem se ritmu pulziranja med kompozicijo in dekompozicijo projicira na galerijsko steno. Težnja po osvoboditvi linij v risbi je avtorico vodila v ustvarjanje večdimenzionalnega svetlobnega objekta, kjer so linije zamenjali svetlobno občutljivi materiali in odsebne sence, ki jih je ustvarila na objekt projicirana svetloba. Tako je nastala tridimenzionalna risba v prostoru, ustvarjena s kovinskimi žicami, zvarjenimi v določeno kompozicijo. Gledalec je spodbujen k pozornemu opazovanju materiala objektov, ki z načinom obdelave vpliva na učinkovanje svetlobe (pri sijočih delih je videti, kot da sijejo z lastno svetlobo, itn.): v trenutku zaznave odseva ta daje občutek »taktilnosti« odbite svetlobe, ki okrepi gledalčevo samozavedanje v prostoru. Osvetljeni objekt z rotiranjem ustvarja neskončen virtualni prostor svetlobnih učinkov, ki v gledalcu okrepi večrazsežno zaznavno izkušnjo prostora in časa. Nastale podobe so očiščene telesnih asociacij in poudarjajo konceptualno naravo celotnega dela. Tudi Tamara Šterlek pristopa redukcijsko v odnosu do materialnosti in objektnosti na način dematerializacije svetlobnega objekta, njegovega preoblikovanja v ambient breztežnostne in iluzivne večdimenzionalnosti v dinamičen virtualni prostor svetlobe. Objekt s svetlobnimi učinki, ki jih stopnjuje rotacija, udejanja avantgardno idejo plavajočega volumna v prostoru, ki je osvobojen sile teže – kot tak je objekt svojevrstni poklon avantgardni estetiki suprematizma in konstruktivizma. Postavitev odlikujeta večpomenskost in odprtost za različne interpretacije, vključno s stremljenjem za svetom idej kot območjem resnice, ki ga simbolizira sončna svetloba, sicer neločljivo zvezana z zaznavno realnostjo našega vsakdanjega predmetnega sveta.
Šele ko smo kot gledalci izkustveno doživeli dela, se lahko podamo v platonistično presojanje o razmerju med »izvirnim« objektom umetniške kreacije (odsotnosti, praznine, svetlobe, neskončnosti ipd.) in sekundarnim »nadomestnim« objektom njegove sence kot nečim nestvarnim, podvrženim (stalni) spremenljivosti in naključnosti. Pri tem ne gre več zgolj za objekt vednosti in znanja, marveč za stvaritev modela telesno-zaznavne izkušnje gledalca, ki pa mu razstavljena dela ne ponujajo ničesar spektakularnega. Tako nam umetniško raziskovanje ponudi možnost izgradnje čutne povezave do naših sposobnosti ustvarjanja kompleksnih, abstraktnih konceptov. Celostna izkušnja prostora in časa postane osrednja vsebina umetniškega dela. Ustvarjen je prostor okrepljenega zaznavanja, ki ponuja most med materialnim in nematerialnim.
Dogodkovna struktura umetniškega razkritja dodatno osvetljuje avtorske odločitve za redukcijo, dematerializacijo, odsotnost, praznino ipd., ki sicer niso nič novega v svetu umetnosti, a so artikulirane na enkraten in neponovljiv način in kot take ponujajo novo izkustvo v obliki dogodkovnosti ter razsrediščenosti gledalske izkušnje. Gre za razodetje edinstvenega umetniškega izraza v obliki instalacije, ki je dostopen na način perceptivne potopitve v delo. Brez tega živega stika si sicer lahko ustvarimo neko predstavo, a nimamo izkustvenega védenja o delu. Umetniška kreacija, vanjo vložena ustvarjalna energija, se razodene v dogodku za gledalca – brez gledalca je delo bistveno nepopolno. Prava narava umetniške stvaritve ne more biti razodeta brez aktivne udeležbe gledalca, ki pa mu razstavljena dela namesto burnih senzacij ponujajo njihovo redukcijo.
Lahko sklenemo, da sta aktivacija gledalca in razkritje izraza, sporočila oz. resnice umetniškega dela eno. Gre za to, da je trenutek uspele kreacije, ko se »rodi« nova umetniška stvaritev, na neki način prenesen na gledalca. Pri tem so na delu »objekti«, ki si jih človeško bitje ne more prisvojiti, tj. odsotnost, praznina, neskončnost. Lahko pa se jim s posredovanjem umetnosti vsaj približa. Čeprav predstavljena umetnost deluje kot prostor osvoboditve, se ne odvezuje od zgodovinske situacije sedanjega stanja, marveč na subtilen način priča o bistveni razsrediščenosti sodobnega človeka in sveta.
Mojca Puncer
[1] Pri tem je posebna raziskovalna pozornost namenjena ljubljanskemu Mednarodnemu grafičnemu bienalu (1955–).
[2] Od Duchampove ideje večdimenzionalnosti Velikega stekla, modulatorja svetlobe Moholy-Nagya do Turrellove uporabe svetlobe kot osrednjega medija in učinkov dematerializacije umetniških objektov s svetlobo pri sodobni slovenski umetnici Uršuli Berlot.
O UMETNICAH
NIKA STRAŠEK (1995, Rogaška Slatina)
Leta 2021 je magistrirala na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru pod mentorstvom doc. dr. Janeza Balažica in doc. mag. Mojce Zlokarnik. Zadnje mesece študija se je izobraževala na Facultad de Bellas Artes, Universidad de La Laguna, Tenerife, Španija. Trenutno živi in ustvarja v Rogaški Slatini. V letih 2013 in 2014 je uredila in oblikovala srednješolki časopis Predšolske vzgoje Gimnazije Celje – Center, Vrtiljak. Med letoma 2014 in 2018 je v galeriji Media Nox večkrat sodelovala na skupinskih semestralnih razstavah likovnih študentov Pedagoške fakultete. Je soavtorica tipanke Pravljica o malem čolnu, ki bi rad postal velika ladja iz zbirke Potipaj me. Zanjo je prejela Perlachovo priznanje. To je za uspehe na tekmovanjih in natečajih ter druge uspehe na nacionalnem razpisu Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti leta 2021 prejela tudi za serijo fotografij Sloji pogleda, s katero je sodelovala na natečaju Fotovizije – Spomini v Novi Gorici. Istega leta je Perlachovo priznanje prejela tudi za kulturno-umetniške dosežke, in sicer za umetniško ustvarjanje in realizacijo umetniških del – Grafična mapa: 100 originalnih grafičnih listov, realiziranih v tehniki globokega tiska (v sodelovanju s študijskimi kolegi). Nika je od februarja 2020 ena izmed mentoric v projektu Ela za mlade v Rogaški Slatini, prostovoljka Mladinskega sveta občine Rogaška Slatina in članica društva Aktivna mladina Slatnska. Je tudi avtorica ilustracij v časopisu Samorog društva Aktivna mladina Slatnska. Sicer pa v sklopu omenjenih organizacij načrtuje in izvaja likovne delavnice, scenografije, je soorganizatorica festivala Fertik in drugih tovrstnih dogodkov za mlade.
Več informacij - IG: @niika_kesarts
Razstave:
2014–2018: Izbor del študentov Oddelka za likovno umetnost PeF UM, Media Nox, Maribor
2019: Razstava Začetek, Mestna galerija, Rogaška Slatina
2019: Skupinska razstava Fotovizije – Spomini, Rotunda Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, Nova Gorica
2020: Skupinska spletna razstava Kako smo preživeli korono in se celo smejali, JSKD
2020: Samostojna razstava fARTik, promenada Rogaške Slatine, Rogaška Slatina
TAMARA ŠTERLEK (1995, Maribor)
Leta 2021 je magistrirala na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru pod mentorstvom izr. prof. dr. Mojce Puncer in red. prof. spec. Petre Varl. Trenutno živi in ustvarja v Mariboru. Je avtorica ene izmed ilustracij knjižnega dela Julija (2016) pisateljice Pije Lucije Kralj. Istega leta je zasedla drugo mesto na javnem natečaju likovne šole ARTdidakta. Leta 2019 je sodelovala na študijskih projektih Univerze v Mariboru, kot sta projekt Skozi prevod in ilustracijo do dvojezične slikanice (PRESLIK) in projekt ŠIPK: Tactus II (tip, aktivnost, kreativnost, tim, umetnost, slepota). Prav tako je leta 2020 sodelovala pri projektu Didaktična digitalna galerija (DidDigGal) Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. V tem letu je aktivno vodila likovne delavnice v sklopu programa Umetnost zori (Art kamp, Lent festival) v organizaciji Narodnega doma Maribor in v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor. Sodelovala je pri projektu Kulturni dnevnik, programu Narodnega doma Maribor pod vodstvom Zavoda Mars Maribor. Istega leta je v Likovnih besedah, reviji za likovno umetnost, v rubriki Mladi kritiki objavila članek O telesnem razlomu Uršule Berlot. Od leta 2020 kot prostovoljka sodeluje z Zvezo prijateljev mladine Maribor in v prostorih organizacije (Dom ustvarjalnosti mladih) aktivno izvaja tematske likovne delavnice za osnovnošolske in srednješolske otroke. V okvirju Zveze prijateljev mladine Maribor je prav tako zasnovala in poslikala serijo hišk pred Domom ustvarjalnosti mladih, kar je doživelo medijski odziv.
Razstave:
2016 – 2020: Izbor del študentov Oddelka za likovno umetnost PeF UM, Media Nox, Maribor
2018: Skupinska razstava študentov 4. letnika Oddelka za likovno umetnost PeF UM, galerija Robin, Murska Sobota.
2016: Skupinska razstava javnega natečaja likovne šole ARTdidakta, Vetrinjski dvor, Maribor
