NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR
‘‘Nexus prima je prostor med resničnim in tem, kar bi bilo možno’’
Intervju z Injo Prebil, avtorico razstave Nexus Prima
Razstava Nexus Prima mlade umetnice Inje Prebil je v Kulturnem inkubatroju na ogled še do 19. septembra. Avtorica pomen imena razstave opisuje kot medprostor - stičišče med realnim in možnim, fizičnim in digitalnim, zaznanim in zamišljenim.
Kaj bi lahko bilo resnično, če bi preteklost ubrala drugačno pot, je le eno od vprašanj, ki si ga med ustvarjanjem zastavlja umetnica Inja Prebil (1999), diplomirana akademska slikarka, ki (je) znanje črpala na domači Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani in v sklopu izmenjave Erasmus tudi na francoski ENSA Dijon, kjer je nato nadaljevala umetniško raziskovanje in sodelovala v različnih projektih.
Kaj pomeni naslov »Nexus Prima« in kako se nanaša na idejo začetne povezave ali stičišča nove realnosti?
»Nexus« pomeni vmesni prostor oziroma nekaj, kar je vmes – morda prehodno okolje. Zato sem tudi izbrala to besedo, saj je cilj, da se to imaginarno območje dojema kot medprostor med resničnim in tem, kar je možno.
Kako ste ustvarili občutek “zareze v prostoru” – kateri likovni, prostorski ali konceptualni elementi to omogočajo?
Ta »zareza v prostoru« je metaforična, saj gre za vdor prej omenjenega imaginarnega sveta v resničnost. Po drugi strani pa gre tudi za digitalni prostor, ki vedno obstaja vzporedno s fizičnim. V razstavi pride do njunega spoja. Tisto, kar je bilo prej na platnu, se zdaj seli v binarni prostor, ki posnema resničnost, hkrati pa motivu dodaja nove elemente, ki prej niso obstajali.
Na kakšen način razstava briše mejo med znanstveno fantastiko, umetnostjo in filozofijo prostora?
Menim, da so meje med omenjenimi pojmi že od nekdaj prehodne. Znanstvena fantastika je kot žanr prisotna v mnogih umetniških praksah. Prostor pa vstopi takoj, ko umetnik začne postavljati razstavo – kam umestiti določene elemente, kako nekaj dodati, kako odvzeti ... Kvečjemu bi rekla, da gre pri razstavi za presek teh pojmov. Vsak vizualni umetnik raziskuje določeno področje – moje trenutno raziskuje medprostor, ki nastaja v seriji del.
Moj cilj je bil mešati elemente sodobne arhitekture z mojimi deli, ki so sama po sebi zelo barvita, da bi ustvarila občutek nekakšnega laboratorija. Kombinacija brezosebnih LED luči in živih vzorcev naj bi gledalca potegnila v novo čutno izkušnjo.
Kako interpretirate idejo, da misel vpliva na obliko in občutek na snov?
Vsekakor. Izhajam iz budistične misli, ki poudarja, da je stanje uma neodvisno od stanja resničnosti. V pripovedi sem želela to misel peljati še dlje – v idejo, da so posledice misli hipne. Kar je po eni strani grozljivo, saj misli zelo težko nadzorujemo.
Kako pomembna je pri tem barva ?
Barva je eden najpomembnejših elementov pri mojem ustvarjanju. Rada uporabljam žive barve in nato iščem načine, kako jih uravnotežiti, da ne prevladajo nad celotnim slikovnim poljem.
Kako razstava nagovarja gledalca: kot raziskovalca, opazovalca, soustvarjalca ali kot tujca v novem svetu?
Želela bi, da se gledalec znajde kot tujec v novem svetu in da se poda na raziskovanje. Da domišljija odplava in nas odnese v prostore, ki jih prej še nismo poznali – nekje med tukaj in potencialnim.
Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović
Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.