NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR
‘‘Zame ni bistveno, da se vračam k lastnim osebnim dogodkom. Bolj me zanimajo tisti, ki lahko tvorijo neko skupno izhodišče.’’
Intervju z Maximom Custodiom, avtorjem razstave Error Mudd
Med 29. julijem in 22. avgustom 2025 je bila v razstavišču Kulturnega inkubatorja na ogled razstava Error Mudd, mladega umetnika Maxima Custodia. Maxime Custodio je francoski multidisciplinarni umetnik, ki študira na Nacionalni šoli za umetnost in oblikovanje v Dijonu. Po diplomi leta 2024, za katero je prejel nagrado žirije, je začel študijsko leto na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer nova znanja pridobiva v okviru magistrskega študija pod mentorstvom Ksenje Čerče.
Otvoritev razstave Error Mudd // Foto: Maja Šardi
Razstavo Error Mudd so sestavljale skulpture, risbe in slike, skupni imenovalec razstavljenih umetnin pa je bila zgodba o spominu, ki skuša ubežati izbrisu. ‘‘Prostor, v katerem prebivajo spomini, je ves čas pod pritiskom travmatičnih dogodkov in občutkov. Dobri in slabi spomini se ves čas izločajo, da se možgani ohranjajo,’’ je o razstavi zapisal Maxime Custodio, s katerim se je v sklopu Novinarske šole MKC Maribor pogovarjala Rona Valant Sičanović.
Kaj pomeni naslov razstave »Error Mudd« in kako se povezuje z vsebino razstavljenih del?
Naslov razstave izhaja iz razmišljanja o naravi napake. »Error« kot pojem danes deluje skoraj kičasto, zastarelo – kot nekaj, kar bi najraje izbrisali. Prav zato se mi je zdelo zanimivo, da razstavo in njenega osrednjega lika poimenujem s tem izrazom. Tako že v izhodišču postavim vprašanja in napetosti zgodbe. V tej razstavi spremljamo lik – in tudi podobe –, ki iščejo same sebe, se sprašujejo o svojem obstoju in si želijo obstati, kljub temu da jim grozi izbris.
Kako umetnik uporablja različne medije (risba, slika, kiparstvo, video, instalacija) za gradnjo narativa o spominu?
V mojem primeru je res pomembno, da združujem različne medije – to je nujno, če želim ustvariti celoto okoli tako kompleksne teme, kot je spomin. Zaradi raznolikosti lahko ustvarim ritem, preskoke v pripovedi, razširim razmislek. Zanima me: kako iz risbe preidemo v kip? Kaj se zgodi vmes? Kaj ju povezuje?
Na kakšen način dela v razstavi tematizirajo spomin – njegovo spreminjanje, krhkost, odpornost?
To se izraža skozi različne elemente in simbole, skozi katere gre lik v razstavi. Moja dela pogosto delujejo preko metafor in svoje »navidezne narave«. Spomin je po svoji naravi paradoksalen – hkrati močan in krhek. Uporabljam močne podobe (požari, prometne nesreče) ter elemente telesne poškodbe ali razkroja (npr. osrednja skulptura ali kozarci z razpadlim materialom).
Vidimo torej več elementov, ki so prestali poškodbe – a prav njihova množičnost priča o odpornosti, sposobnosti preživetja po travmatičnih dogodkih. Ta množica v mojih delih govori o travmi, o možnih rešitvah (samorefleksija, dojemanje okolice), in o preživetju spomina.
Kateri osebni ali kolektivni travmatični dogodki so morebiti vplivali na nastanek razstave?
Zame ni bistveno, da se vračam k lastnim osebnim dogodkom. Bolj me zanimajo tisti, ki lahko tvorijo neko skupno izhodišče. Vsi smo že doživeli izgubo, razhod, zavrnitev, občutek osamljenosti … V teh univerzalnih »dramah« iščem iztočnice za svoj razmislek in jih potem natančneje oblikujem – na primer skozi motiv avtomobilske nesreče.
Kako se vaše ustvarjanje v Sloveniji razlikuje od ustvarjanja v Franciji – ali lokalni kontekst vpliva na umetnost?
Odkar sem prišel v Slovenijo, sem naredil precejšen zasuk v svoji praksi – posvetil sem se stripu. Slovenija me je na tem področju res pozitivno presenetila, z bogato stripovsko sceno, močnimi založniki in platformami, kot so Stripburger, Tinta in Komikaze. Tukaj sem se res potopil v vprašanja naracije in risane pripovedi.
Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović
Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.