NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR
OD MAJHNE GODALNE ZASEDBE DO VEČ KOT 30-ČLANSKEGA ORKESTRA
Pogovor z Darino Cvetrežnik, vodjo in dirigentsko Študentskega orkestra Maribor
Po včerajšnjem prvem koncertu bo Študentski orkester Maribor danes ob 19. uri še enkrat nastopil v amfiteatru II. gimnazije Maribor. Gre za glasbeni projekt, ki združuje mlade glasbenike, večinoma študente, ki svojo strast do glasbe združujejo v skupnem ustvarjanju. Pri pripravah na njihova dva majska koncertna večera smo jih podprli tudi v Mladinskem kulturnem centru Maribor. Med poslušalci sobotnega koncerta bodo tudi srečni dobitniki vstopnic, ki so sodelovali v nagradni igri MKC Maribor.
Foto: Facebook Študentskega orkestra Maribor, 2023
Študentski orkester Maribor je prostor, kjer se srečujejo različne generacije glasbenikov – od tistih, ki so svojo glasbeno pot že končali, do tistih, ki šele iščejo svojo glasbeno identiteto. Ustanovljen je bil oktobra 2019 in deluje pod okriljem KD Emana Pertla. Dr. Pertl je bil ustanovitelj prvega bolnišničnega orkestra v SB Maribor v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Orkester je tako v drugačni zasedbi in pod drugačnim imenom (Medicinski orkester Maribor, Komorni orkester Maribor) obstajal že mnogo prej.
Gre za amaterski orkester, ki izstopa po svoji energiji, zagnanosti in želji po glasbenem izrazu. Z vodjo in dirigentko Študentskega orkesta Maribor Darino Cvetrežnik se je v sklopu novinaske šole MKC Maribor pogovarjala Rona Valant Sičanović.
OD ZAČASNEGA NADOMEŠČANJA DO DIRIGENTKE
Kako ste se znašli v vlogi dirigentke? Kaj vas je pripeljalo na to pot?
Ko me nekdo imenuje dirigentka, se vedno pošalim, da nisem dirigentka, ampak vseeno dirigiram. Dirigent zame pomeni oseba, ki obvlada dirigentsko palico, zna pokazati vse: vstope, dinamiko, interpretacijo, zaključke, vse to samo s svojimi kretnjami, predvsem s kretnjami rok. Kljub temu da ta orkester vodim že več kot pet let, sem žal ostala pri „osnovnem mahanju po taktovskem načinu“ (tako bi lahko opisala svoje dirigiranje), saj enostavno zaenkrat še ne najdem časa, da bi se lahko na tem področju izobrazila, čeprav imam željo in vem, da bi bilo še kako dobrodošlo, da se naučim vsaj osnovnih tehnik dirigiranja.
V vlogi dirigentke sem se znašla, bi lahko rekla, čisto slučajno. Pred leti je obstajal Komorni orkester Maribor, v katerem sem igrala kot violinistka, kot koncertna mojstrica. Tedanji dirigent je prihajal na vaje, mislim da, iz Ljubljane, zato me je prosil, če bi lahko prevzela vaje, ko bo manjkalo veliko članov, da se mu ni treba voziti za tri ure v Maribor, da jih bo imel samo 8 na vaji. Ko jih bo prišlo več, pa bo prišel on. Tako sem najprej prevzela vajo, dve, tri, nato pa se je izkazalo, da se zasedba nikoli ni več povečala, jaz pa sem še vedno vodila tole manjšo zasedbo, predvsem godal. Že takrat sem imela izjemno veselje delati s takšno zasedbo, voditi vaje, se ukvarjati s tem. Veselje in želja po tem, da bi to delala v prihodnje, se je samo še stopnjevala. Tako smo potem s to zasedbo ustvarili manjšo godalno zasedbo, ki je delovala nekaj let, potem pa smo s takratnimi člani prišli na idejo, da bi orkester razširili, da bi dodali različne instrumente in povabili predvsem mariborske študente k sodelovanju. Tako smo začeli idejo uresničevati in leta 2019 ustanovili Študentski orkester Maribor, da bi lahko ljubiteljski glasbeniki še vedno ohranili stik s svojim instrumentom in vsaj nekje v Mariboru glasbeno ustvarjali. Sprva sem sicer iskala nekoga, da je namesto mene dirigiral na koncertih, jaz pa sem vodila vaje, ampak glede na to, da smo orkester ljubiteljskih glasbenikov, sem ugotovila, da nenadna sprememba pred koncertom, dobiti drugega dirigenta ni najboljša glede na to, da so bili orkestraši čez leto navajeni delati z mano. Tako sem torej postala ne le vodja orkestra, ampak tudi dirigentka.
Kaj je za vas najlepši del dirigiranja? Vas bolj pritegne tehnična preciznost ali čustvena interpretacija glasbe?
Dirigiranje je zame del, ki enostavno pride zraven, če želim delati to, kar me zares veseli, vodit vaje orkestra oziroma orkester. Vsekakor me pri dirigentih, ki jih opazujem na koncertih, predvsem pritegne vrhunska tehnika, energija, ki jo izžarevajo na odru, njihovi gibi … Izjemno sem hvaležna, če dobim od kakšnega dirigenta napotek, vsaj za kak del skladbe, za kak vzmah, tehniko, da lahko bolje opravim svoje delo. Kljub temu da si predstavljam, da bi morda marsikateri dirigent raje zamižal, ko bi opazoval moje dirigiranje, sem iz izkušenj ugotovila, da je za orkester, kjer igrajo instrumentalisti, ki so se samo par let učili instrument ali končali le nižjo glasbeno šolo in morda sedaj prvič igrajo v orkestru, veliko lažje in bolj razumljivo, če dirigiram, kolikor se da poenostavljeno, osnovno.
Kako se pripravljate na vaje? Imate kakšne posebne rituale ali metode, ki vam pomagajo?
Glede dirigiranja se moram kar pripraviti, zvaditi doma predvsem, kako bom nakazala spremembe tempa, vstope, konce. Orkester se povezuje ne le na vajah temveč tudi izven vaj. Včasih smo hodili skupaj igrati odbojko, tudi na Pohorje smo se že sprehodili, sicer pa si skoraj po vsaki vaji vzame kar nekaj orkestrašev čas, da gremo na pijačko v bližnjo gostilno in se še tako podružimo in kakšno rečemo. Takšnja druženja vidno pripomorejo k boljšemu počutju v orkestru. Zelo je pomembno, da spoznaš ljudi s katerimi sodeluješ, potem se lahko vsekakor počutiš bolje sprejet v nekem okolju.
Kako pri dirigiranju komunicirate z orkestrom brez besed? Kako vzpostavite tisti subtilni stik z glasbeniki?
Če te orkester gleda, je vse zelo enostavno. Nakažeš jim dinamiko, kažeš ritem, pogledaš grdo koga, če igra narobe ali je „fauš“ in upaš, da hitro popravi. Se je pa potrebno kar potruditi, da te orkestraši ves čas gledajo. Velikokrat jih je treba opomniti na to, ampak se trudimo tako oni kot jaz, da tem bolje sodelujemo.
Uporabljate dirigentsko palčko in ali je pomembna?
Sprva sem dirigirala brez dirigentske palice, nato pa sem poskusila z njo. Ugotovila sem, da mi je veliko lažje in udobnejše dirigirati s palico. Sem pa tudi mnenja, da orkestraši bolj eksaktno vidijo premike s tem, ko gledajo belo barvo in konico palice.
ZAČELO SE JE Z MANJŠI GODALNO ZASEDBO
Kako se je oblikovala ideja o Študentskem orkestru Maribor?
Pred ustanovitvijo Študentskega orkestra Maribor je v bistvu delovala manjša godalna zasedba, okoli 12 članov. S študenti, ki so bili takrat del orkestra, smo prešli na idejo, da bi orkester razširili in omogočili vsem študentom, da bi lahko vsaj nekje v Mariboru igrali na svoj instrument. Namreč takšnega amaterskega orkestra v Mariboru ni bilo, kjer bi lahko recimo študentje po končani nižji glasbeni ali po srednji glasbeni šoli nekje nadaljevali igranje svojega instrumenta. Tedanji predsednik KD Emana Pertla, Matija Žerdin, dr. med., ki je še danes član orkestra, nas je pri ideji podprl in pomagal pri ustanovitvi. Če povzamem, je bil torej glavni navdih omogočiti ljubiteljskim glasbenikom, da se lahko njihova glasbena pot nadaljuje tudi po srednji šoli in da lahko svoj prosti čas posvetijo sodelovanju v orkestru, če jih le to seveda veseli in tako ohranijo stik s svojim instrumentom.
Kakšna je trenutna zasedba orkestra? So člani izključno študentje, ali se vam pridružujejo tudi drugi ljubitelji glasbe?
Orkester trenutno šteje nekaj več kot 30 instrumentalistov, imamo pa posebnost, da imamo v redni zasedbi tudi pevko. Člani so večinoma študentje, sodelujejo pa tudi nekateri dijaki in že zaposleni. Veseli smo vsakega, ki ima željo z nami sodelovati in se nam pridruži.
S kakšnimi izzivi se najpogosteje soočate pri organizaciji in delovanju orkestra?
Izzivov in dela je ogromno. Organizirati vaje, najti prostor za vaje, organizirati in izpeljati koncerte, sodelovanje, komunicirati z orkestraši, organizirati avdicije, poiskati notni material, urediti notni material, nabaviti opremo, instrumente, najti zamenjave zadnji hip, če kdo odpove … To so vse stvari, ki so nujno potrebne, da lahko sploh delujemo in zahtevajo veliko časa in dobre organizacije. Hkrati pa je v ozadju še ogromno dela z vodenjem društva, da lahko po vseh pravilih izvedemo vse, kar moramo in želimo.
Kateri so po vašem mnenju ključni trenutki v zgodovini orkestra, ki so vas posebej zaznamovali?
Orkester ne obstaja dolgo, vmes je bilo obdobje covida in samostojnega koncerta nismo mogli izvesti. Zagotovo nas je najbolj zaznamoval naš prvi samostojni koncert leta 2023, takrat smo od občinstva dobili potrditev, da se je vredno celo leto truditi, da lahko na koncu sezone z dobro glasbo polepšamo obiskovalcem večer. Prav tako smo hvaležni, da smo v zadnjih letih nastopili na tradicionalnem dobrodelnem dogodku, Koncert pod brezami, v sodelovanju s Centrom Gustava Šiliha Maribor. Verjamemo, da smo nekaterim starejšim občanom tudi polepšali in zapolnili dan, ko smo pred leti priredili krajši koncert v Domu starejših občanov Tezno.
Kako pomembna je po vašem mnenju vloga takšnega amaterskega orkestra za glasbeno skupnost v Mariboru?
Tisti, ki cenijo umetnost in glasbo bodo vedeli, da je vloga takšnega orkestra zelo pomembna. Ne le za tiste, ki lahko nekje igrajo svoj instrument, ampak tudi za občinstvo, za vse tiste, ki želijo uživati večere ob dobri glasbi, se sprostiti. Za vse tiste, ki se želijo preizkusiti v vlogi solistov in jim orkester to omogoči. Hkrati naš orkester spodbuja mlade h glasbenemu ustvarjanju in druženju ter daje priložnost perspektivnim komponistom, da orkester izvaja njihove kompozicije. Naš orkester izvaja različne glasbene žanre, kot so filmska glasba, pop pesmi, slovenske popevke, klasična glasba, avtorske skladbe članov ali različnih komponistov ... Naši koncerti se ne osredotočajo na točno določen stil, žanr, desetletje/stoletje, ampak so nabor različnih skladb, kjer se za vsaka ušesa najde vsaj nekaj in to je med drugim tisto, kar ljudje potrebujejo, nekaj drugačnega, novega, zabavnega, kjer lahko uživajo.
Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović
Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogočata Mestna občina Maribor in Urad RS za mladino.