NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR
Come together (right now), predstava, ki raziskuje plasti druženja
Come Together (Right Now) je predstava ŠIK kolektiva v produkciji Plesne izbe Maribor in koprodukciji Mladinskega kulturnega centra Maribor, ki je premiero doživela decembra 2025 v Kulturnem inkubatorju. V sklopu Novinarske šole MKC Maribor se je s koreografinjo Jasmino Križaj pogovarjala Rona Valant Sičanović.
Predstava Come Together (right now) odpira prostor razmisleka o tem, kaj danes pomeni biti skupaj – kot posamezniki, kot skupnost in kot družba. V času naraščajoče polarizacije, razdrobljenosti in iskanja novih oblik povezovanja ustvarjalci skozi ples in glasbo raziskujejo idejo združevanja ter sobivanja različnosti. V pogovoru koreografinja Jasmina Križaj, ki je koreografijo pripravila skupaj s Simonom Wehrlijem pojasnjuje, kako je nastala idejna zasnova predstave, zakaj je v njenem središču ikonična pesem skupine The Beatles in kako je potekal kolektivni ustvarjalni proces s plesalci.
Kako je nastala idejna zasnova predstave in kaj je bila njena izhodiščna inspiracija?
Predvsem je šlo za željo ustvariti delo o združevanju in raziskati, kaj pomeni biti skupaj na različnih ravneh. V širšem kontekstu pa lahko predstavo razumemo tudi kot odgovor na potrebo po povezovanju v času globalnih polarizacij.
Zakaj ste se odločili izhajati prav iz ikonične pesmi Beatlov in njenega sporočila?
Pesem Beatlov nam je sprva prišla na misel bolj kot šala, ko smo razmišljali o tem, kaj pomeni biti skupaj. Toda, kot vemo, vsaka šala skriva kanček resnice. Ugotovili smo, da je pesem sama po sebi ustvarila obsežno skupnost, saj velja za eno najbolj prirejanih skladb v zgodovini pop glasbe. To nas je navdihnilo, da smo v predstavo vključili tudi nekatere izmed teh priredb.
Sama pesem nima enoznačnega sporočila; vsak verz je posvečen enemu od članov skupine, kar na svoj način priznava njihovo individualno identiteto znotraj benda. In prav takšni smo tudi ljudje – vsak zase, a hkrati skupaj.
Kaj za vas pomeni osrednja tema predstave – združevanje, povezanost in skupnost – v današnjem času polarizacije?
Umetnost je vedno bila prostor, kjer je mogoče začutiti in doživeti drugo, drugačno realnost. Naše delo ne nosi enoznačnega sporočila; obstaja takšno, kot je, v tem kaotičnem svetu. Pogosto pravimo, da je umetnost vedno politična – in v resnici je tako.
Kako sta ples in glasba v tej predstavi prepletena ter na kakšen način vplivata drug na drugega?
V predstavi uporabljamo pet različnih verzij pesmi Come Together, pri čemer se plesalci na vsako verzijo odzovejo na svoj način. Obstajajo trenutki, ko je poudarek na popolnem usklajevanju z glasbeno strukturo in ritmom, ter trenutki, ko glasba služi predvsem kot nosilec določene energije ali razpoloženja. Glasba je zelo močna umetniška forma in lahko hitro prevlada nad plesom, zato si prizadevamo ustvariti dinamiko, v kateri bi predstava obstajala tudi, če bi glasbo izklopili.
Kakšen je bil proces ustvarjanja koreografije s šestimi plesalci in kako ste gradili skupinsko dinamiko?
Že od samega začetka smo vedeli, da bomo imeli zelo omejen čas za ustvarjanje predstave. Plesalci so še v šoli, nekateri pa študirajo v Ljubljani, zato so bili vikendi edina priložnost za vaje. Načrt je bil, da bomo dobro pripravljeni, zato smo že prvi dan začeli graditi gibalni material.
Predstavo ustvarjava v dvoje, večino časa pa nisva skupaj v studiu, zato sva se odločila za modularen pristop: vsaka pesem predstavlja prizor, ki ga je mogoče povezati z drugimi prizori v poljubnem vrstnem redu. Hitro se je pokazalo, da velike dele koreografije določajo že dane okoliščine – koliko plesalcev imamo, koliko časa, kakšen je oder in podobno.
Kako soustvarjalci – plesalci – prispevajo h končni formi predstave?
Plesalci so ustvarili večino gibalnega materiala. Najina vloga je bila predvsem v iskanju nalog in principov, po katerih so lahko raziskovali in razvijali svoj gibalni izraz. Kompozicijsko sva prevzela vodilno vlogo, saj čas ni dopuščal, da bi strukturo celotne predstave razvijali povsem kolektivno.
Kakšno vlogo ima imaginacija »namišljenega ognja« v predstavi in kaj simbolizira?
Prostor, kjer se umetnost dogaja, si predstavljamo kot skriti kotiček izven vsakdanjega sveta. Tam tli ogenj, okoli katerega se odpirajo zgodbe, ki jih še nismo slišali – zgodbe, ki čakajo, da jih doživimo.
Kako vidite prihodnost predstave po premieri – možnosti gostovanj, nadgradenj ali novih sodelovanj?
Po govoricah bo naslednje leto v Sloveniji še več predstav. Ko je delo enkrat na odru, začne svojo lastno potovanje, se razvija in izpopolnjuje. To je tudi trenutek, ko delo začne govoriti svetu in spoznavati, kdo je. Predstave so večinoma v stalnem procesu.
Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović
Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.