V sklopu 28. Mednarodnega festivala računalniške umetnosti (MFRU) je Galerija Media Nox postala prizorišče razstave nagrajenih študentskih intermedijskih projektov. 28. MFRU se je zaključil v petek, 14. oktobra, razstava pa bo v galeriji na ogled še do 27. oktobra. Svoje nagrajene projekte razstavljajo Nika Tomažič, Hana Zadnikar in Lara Žagar. Kuratorka razstave je Martina Frangež.
Avtorice nagrajenih študentskih intermedijskih projektov na odprtju 28. Mednarodnega festivala računalniške umetnosti in podelitvi nagrad v Vetrinjskem dvoru. Foto: Mitja Florjanc
Razstavljajo:
NIKA TOMAŽIČ, projekt Automata
Intermedijska instalacija Automata Nike Tomažič govori o dojemanju neskončnosti, ki pa je umetnica ne razume kot (neskončno) entiteto, temveč kot (neskončni) proces, kot (neskončno) zanko končnega stanja. Človeški, najbrž pa tudi nečloveški in onkrajčloveški možgani seveda ne morejo dojeti neskončnosti, ker je neskončnost onkraj fizikalnega, se pravi izkustvenega, pa tudi filozofskega razumevanja in dojemanja časa, kot v svoji knjigi Zapovrstje časa pravi italijanski kvantni fizik in filozof Carlo Rovelli.
Čas – in z njim neskončnost oz. vsečasnost kot njegov sestavni del – je vedno odvisen od posamične opazovalke oz. točke opazovanja. Vsaka točka v vesolju se razlikuje od druge, zato tudi čas in neskončnost tečeta (neskončno) različno. Nika Tomažič to praktično udejanji z uporabo senzorjev, ki procesiranje neskončnosti aktivirajo šele ob neposredni interakciji obiskovalk z umetniškim delom; brez interakcije, brez aktivacije opazovalk časa se čas in neskončnost ne zgodita, ju ni.
HANA ZADNIKAR, projekt Glej me
Delo Hane Zadnikar Glej me vzpostavlja neposredno, tako rekoč intimno komunikacijo z občinstvom in ga nagovarja k spremljanju njenega osebnega, zasebnega življenja. To stori skozi telefon, napravo, ki je že zdavnaj nehala biti vmesnik, ampak je postala osrednik, nevidna, vse vase srkajoča opna med nami in svetom okrog nas.
Delo prav zaradi svoje preproste in odprte zgradbe omogoča številne kompleksne interpretacije in izpeljave, kar je njegova razločevalna kakovost. S tematiko se nanaša na odlična predhodna dela npr. Kyla McDonalda, ki ga umetnica že sama omenja kot eno svojih referenc, dodajamo pa še legendi klasične spletne umetnosti Evo in Franca Mattesa z njunim kanoničnim delom Life Sharing (2000–2003, Walker Art Center), v katerem sta tri leta vsebino svojega domačega računalnika (datoteke, elektronsko pošto, bančne izpiske itd.) v realnem času dajala na voljo javnosti za branje, kopiranje in prenašanje.
LARA ŽAGAR - projekt Re-teraformiranje
Avtorica bo v projektu Re-tereformiranje zasnovala samostojne pokrajine kot mizanscene zapuščenih arhitekturnih ostankov potrošniške dobe. V ekosisteme bo umestila pionirske vrste, kot so alge in mah, da bi podivjali (rewild) opustošene in nenaseljene postapokaliptične urbane ruševine. Gradiva za instalacijo črpa iz predmetov današnjega časa, nasičenih z umetnimi materiali, vanje pa umešča organske snovi s potencialom za regeneracijo in rast novega in samostojnega ekosistema, ki za razliko od mest lahko obstaja brez človeških intervencij.
Avtoričina raziskava resonira s sodobnimi ekološkimi paradigmami, čeprav neposredno ne omenja filozofskih konceptov, kot so temna ekologija, ekologija brez narave ali podivjanje, njen postopek razmišljanja in hibridna nekategorična uporaba umetnih in organskih materialov izraža praktično aplikacijo teh nadvse zanimivih konceptov, ki odpirajo problemski pristop k ekologiji. Avtorica v okviru raziskovalnega miselnega toka omenja urbanistično krajino, vendar ta ni neposredno ilustrirana v njenih delih, kar vidimo kot prednost. Svojega razmišljanja ne omeji na videz, temveč ga prepozna predvsem v neposredni materialni realnosti umetnih materialov. Njeno združevanje umetnega in biotskega presega binarno razločevanje med kulturo in naravo, kar je v skladu s sodobno ekološko mislijo in prakso. V središču njenega dela je razmišljanje o potencialnosti, namesto o pesimističnem pogledu na apokalipso, ki jo po ekologu Kevinu Kellyju imenuje prototipija. Menimo, da je njena postavitev tudi izraz podivjanja, ki ne teži k idealizirani podobi narave, temveč k potencialnosti organizmov, da preoblikujejo zemljo (teraformirajo) brez antropocentričnega predznaka, kar prepoznamo kot izjemo poetično idejo.
Več o nagradah in nagrajenkah lahko preberete tudi tukaj.