Mladinski kulturni center Maribor (MKC Maribor) je v okviru 28. Mednarodnega festivala računalniške umetnosti (MFRU) v sodelovanju s petimi slovenskimi izobraževalnimi institucijami (Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Akademijo umetnosti Univerze v Novi Gorici, Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru ter Akademijo za vizualne umetnosti AVA iz Ljubljane) objavil poziv k prijavi študentskih intermedijskih umetniških projektov za študentsko nagrado festivala MFRU 2022.
Na poziv so izbrane izobraževalne institucije lahko prijavile največ tri projekte, hkrati pa so imeli študentje tudi možnost samostojne prijave.
Strokovna komisija je izbrala tri najboljše, ki jim pripadajo tudi denarne nagrade ter možnost predstavitve projektov v galeriji Media Nox v mesecu oktobru v okviru festivala MFRU. Nagrajena dela so tako v galeriji na ogled do 14. oktobra. Kuratorka razstave je Martina Frangež.
Glavni nagrajenec dobi tudi možnost samostojne razstave v Kulturnem inkubatorju na Koroški cesti v letu 2023.
Nagrajene študentke in projekti so:
· 1. Nika Tomažič, Automata – 1. nagrada za študentsko delo na 28. MFRU
· 2. Hana Zadnikar, Glej me
· 3. Lara Žagar Re-teraformiranje
Obrazložitve in predstavitve avtoric
1. Nika Tomažič: Automata (AVA Ljubljana)
Nika Tomažič: Automata, fotografije: Tomaž Črnej
Intermedijska instalacija Automata Nike Tomažič govori o dojemanju neskončnosti, ki pa je umetnica ne razume kot (neskončno) entiteto, temveč kot (neskončni) proces, kot (neskončno) zanko končnega stanja. Človeški, najbrž pa tudi nečloveški in onkrajčloveški možgani seveda ne morejo dojeti neskončnosti, ker je neskončnost onkraj fizikalnega, se pravi izkustvenega, pa tudi filozofskega razumevanja in dojemanja časa, kot v svoji knjigi Zapovrstje časa pravi italijanski kvantni fizik in filozof Carlo Rovelli.
Čas – in z njim neskončnost oz. vsečasnost kot njegov sestavni del – je vedno odvisen od posamične opazovalke oz. točke opazovanja. Vsaka točka v vesolju se razlikuje od druge, zato tudi čas in neskončnost tečeta (neskončno) različno. Nika Tomažič to praktično udejanji z uporabo senzorjev, ki procesiranje neskončnosti aktivirajo šele ob neposredni interakciji obiskovalk z umetniškim delom; brez interakcije, brez aktivacije opazovalk časa se čas in neskončnost ne zgodita, ju ni.
Žirijo sta prepričala izčiščenost in fokusiranje umetniškega dela na na prvi pogled abstraktno, a strogo in do samega bistva razgaljeno jedro vprašanja časa, ki je v galerijskem prostoru oblikovano na dostopen, jasen in z obiskovalkami komunikativen način. Automata je programirana tako, da torej res deluje in poteka samodejno, a vendar je odvisna od naše prisotnosti oz. (inter)aktivnosti. Umetniško delo ima zastavljene potenciale tudi za njegov morebitni nadaljnji razvoj, čeprav že v svoji osnovni obliki deluje dovršeno in izjemno prepričljivo: z najmanjšimi možnimi izraznimi sredstvi nam nazorno pokaže, pove in razloži natanko tisto, česar ne moremo nikdar dojeti, zato tudi nas, opazovalke, neprestano ohranja v (neskončni) zanki nelagodja in neznosne dihotomije med našimi zastavljenimi vprašanji o svetu okrog nas in pa neuspešnimi, nemogočimi ter nikdar razvozlanimi odgovori.
Umetnici Niki Tomažič iskreno čestitamo za prvo mesto in ji želimo uspešno (neskončno) realizacijo dela!
O AVTORICI
Nika Tomažič je vizualna umetnica, ki študira in dela v Ljubljani. Trenutno zaključuje dodiplomski študij na Akademiji za vizualne umetnosti AVA.
2. Hana Zadnikar, Glej me (ALUO Ljubljana)
Delo Hane Zadnikar Glej me vzpostavlja neposredno, tako rekoč intimno komunikacijo z občinstvom in ga nagovarja k spremljanju njenega osebnega, zasebnega življenja. To stori skozi telefon, napravo, ki je že zdavnaj nehala biti vmesnik, ampak je postala osrednik, nevidna, vse vase srkajoča opna med nami in svetom okrog nas.
Delo prav zaradi svoje preproste in odprte zgradbe omogoča številne kompleksne interpretacije in izpeljave, kar je njegova razločevalna kakovost. S tematiko se nanaša na odlična predhodna dela npr. Kyla McDonalda, ki ga umetnica že sama omenja kot eno svojih referenc, dodajamo pa še legendi klasične spletne umetnosti Evo in Franca Mattesa z njunim kanoničnim delom Life Sharing (2000–2003, Walker Art Center), v katerem sta tri leta vsebino svojega domačega računalnika (datoteke, elektronsko pošto, bančne izpiske itd.) v realnem času dajala na voljo javnosti za branje, kopiranje in prenašanje.
Umetnica si je zadala težko, radikalno in tudi nevarno nalogo, ki od nje zahteva brezkompromisno in celostno izvajanje. Zanimivo bo spremljati implementacijo in razvoj dela, odzive občinstva ter umetničino spopadanje s svojim kontinuiranim razgaljanjem lastne zasebnosti. Lahko rečemo, da to pravzaprav ni umetniško delo, ki bi bilo v prvi vrsti namenjeno občinstvu, ampak njej sami, kar ga uvršča v specifične postumetniške sodobne prakse. Pred njo so veliki intimni, osebni, pa tudi pravni in javni izzivi.
Žirijo je prepričala neposrednost prijavljenega dela, ki stoji pred nami brez dodatnega balasta, brez olepševalnih momentov in tako oklesti komunikacijo med umetnico in občinstvom na najnujnejše, na najbolj radikalno – v svoji končni konsekvenci na umetnico samo.
Umetnici Hani Zadnikar iskreno čestitamo in ji želimo uspešno realizacijo dela.
O AVTORICI
Hana Zadnikar (2000) je študentka smeri Video in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ukvarja se z intermedijsko umetnostjo, videom in animacijo. V svojih delih raziskuje teme obstoja, vezanega na subjektivno izkustvo, socialno-politično okolje ter sam svet umetnosti.
3. Lara Žagar, Re-teraformiranje (ALUO Ljubljana)
Avtorica bo v projektu Re-tereformiranje zasnovala samostojne pokrajine kot mizanscene zapuščenih arhitekturnih ostankov potrošniške dobe. V ekosisteme bo umestila pionirske vrste, kot so alge in mah, da bi podivjali (rewild) opustošene in nenaseljene postapokaliptične urbane ruševine. Gradiva za instalacijo črpa iz predmetov današnjega časa, nasičenih z umetnimi materiali, vanje pa umešča organske snovi s potencialom za regeneracijo in rast novega in samostojnega ekosistema, ki za razliko od mest lahko obstaja brez človeških intervencij.
Avtoričina raziskava resonira s sodobnimi ekološkimi paradigmami, čeprav neposredno ne omenja filozofskih konceptov, kot so temna ekologija, ekologija brez narave ali podivjanje, njen postopek razmišljanja in hibridna nekategorična uporaba umetnih in organskih materialov izraža praktično aplikacijo teh nadvse zanimivih konceptov, ki odpirajo problemski pristop k ekologiji. Avtorica v okviru raziskovalnega miselnega toka omenja urbanistično krajino, vendar ta ni neposredno ilustrirana v njenih delih, kar vidimo kot prednost. Svojega razmišljanja ne omeji na videz, temveč ga prepozna predvsem v neposredni materialni realnosti umetnih materialov. Njeno združevanje umetnega in biotskega presega binarno razločevanje med kulturo in naravo, kar je v skladu s sodobno ekološko mislijo in prakso. V središču njenega dela je razmišljanje o potencialnosti, namesto o pesimističnem pogledu na apokalipso, ki jo po ekologu Kevinu Kellyju imenuje prototipija. Menimo, da je njena postavitev tudi izraz podivjanja, ki ne teži k idealizirani podobi narave, temveč k potencialnosti organizmov, da preoblikujejo zemljo (teraformirajo) brez antropocentričnega predznaka, kar prepoznamo kot izjemo poetično idejo.
Žirijo je prepričala s prijavljenim delom, predvsem s priloženim vizualnim gradivom. Prepričani smo, da bo prostorska postavitev tega projekta zanimiva za javnost in da bo avtorica na razstavi v galeriji Media Nox predstavila vizualno zelo koherentno delo.
Umetnici Lari Žagar iskreno čestitamo in želimo uspešno postavitev ter tudi pozitivne rezultate nadaljnjih eksperimentov.