#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je pripravila direktorica Marja Guček.
Tole bo verjetno naš zadnji blogovski zapis. Z blogi smo začeli kmalu po marcu 2020, torej v času, ko smo se v Sloveniji prvič srečali z epidemijo v takšni razsežnosti, da se je dobesedno zaustavilo naše življenje. Vztrajali smo več kot leto, sedaj pa malo zaradi dopustov, malo pa zato, ker so zapisi iz »želje« prerasli v »obvezo«, z njimi zaključujemo. In moj prvotni načrt za zapis je bil, da na kratko orišem koliko blogov je nastalo v tem času, kaj vse s(m)o v njih delili z vami … Ampak, ker je bilo osnovno izhodišče zapisov, da v njih sodelavci MKC Maribor zapišemo naše osebne vidike, poglede, izkušnje – ali pri delu ali pa iz osebnega življenja – naj bo takšen tudi zadnji zapis.
Še vedno se del mene malo zdrzne, ko slišim sodelavko, ki po telefonu reče: »Samo malo, vam dam našo direktorico na telefon.« In me prešine: »Aha, to sem jaz«. Ali ko se druga sodelavka pošali, da sva s sodelavko del »vodstvene strukture« - izraz, ki so ga uporabljali v njeni prejšnji službi.
Ker jaz sem predvsem Marja. Marja, ki se je v neki fazi odločila oz. ocenila, da si želi drugih izzivov. In se zato sedaj namesto z mladimi ukvarja z izzivi, ki jih prinaša novo delovno mesto. Ker samo to se je spremenilo – delovno mesto, ki prinaša druge dolžnosti in pravice. Ni mi točno jasno kako naj bi se spremenila iz dneva, ko še nisem bila direktorica na dan, ko sem to postala. Ampak v tem letu sem se večkrat srečala s pričakovanju drugih o tem kaj smem oz. kaj je sedaj primerno za mene – ker sedaj sem pa direktorica! V družbi obstaja neka podoba o tem kaj pomeni biti »direktor« in ta podoba opredeljuje vse ravni posameznika – torej od tega kako se oseba oblači, na kakšen način oseba kaj počne, kaj oseba počne v svoje prostem času, kaj oseba objavlja na družbenih omrežjih … Nov »naziv« naj bi naenkrat opredeljeval večji del mojega življenja. Tako zelo PROTI! Še vedno bom sredi parka, na pisani dekici, igrala karte. In še vedno bom včasih naredila nekaj bosih korakov sredi mesta. In hodila v isti nudistični kamp kot vsa leta doslej.
“Ugajati zaradi zadovoljevanja lastne potrebe po sprejetosti (ali česa drugega) je pogosto lažje in hitreje kot se ukvarjati z vprašanji, ki nam dajo odgovor na vprašanje zakaj nam je to pomembno.”
Fino bi bilo, če bi bila v družbi razširjena podoba vodij, ki svoj čas posvečajo tudi ohranjanju in grajenju svoje notranje moči ter skrbi za svoje duševno zdravje. Jaz sem zelo hitro videla, da se bom brez neke vrste namenske podpore znašla v začaranem krogu lastnih misli, kjer bom videla več dvomov, problemov in (lastnih) neuspehov, ter v ponavljanju vzorcev in navad, zaradi katerih bom na enak način odreagirala vedno znova. Imeti pravno pomoč, pomoč na kadrovskem področju, najeti zunanje strokovnjake za specifična vsebinska področja je sprejemljivo, celo pričakovano. Imeti pomoč na področju »kako voditi«, tako sebe kot sodelavce, pa skorajda kot znak šibkosti. Tako zelo PROTI!
- Učeča se Marja
P.S.: Čez nekaj ur odhajam na letni dopust, ampak pred tem bom pa še enkrat tako zelo PROTI 😊
foto: osebni arhiv