Na drugi Paradi ponosa Maribor smo gostili številne govorke in govorce, ki so v svojih nagovorih izpostavili pomembne izkušnje, vidike, perspektive in želje v boju za enakopravnost in vidnost ter proti diskriminaciji LGBTQIA+ oseb. Ker želimo, da se njihove besede ne pozabijo, jih bomo v teh tednih posamično objavili in vabimo k branju ter razmisleku!

Govor Marje Guček, direktorice Mladinskega kulturnega centra Maribor,

90 kilometrov z avtomobilom prevozimo v cca. uri in pol. In če štartamo iz Maribora, to pomeni, da je naš cilj lahko npr. Črna na Koroškem ali pa Brežice. V tem času se nekaj časa že vozimo tudi naprej od Graza v Avstriji, pridemo pa tudi do Varaždina na Hrvaškem. Cca. 90 km pa nas loči tudi od Madžarske.

Od države, članice EU, ki je pred dnevi sprejela zakon, ki prepoveduje informiranje o LGBT+ vsebinah v izobraževalnem procesu. Zakon, ki prepoveduje oglaševanje, v katerem bi bile LGBT+ osebe prikazane kot del vsakdanjega, »normalnega« življenja, kjer bi bile LGBT+ osebe prikazane kot nekdo, ki je naš sosed, prijatelj, sodelavka, odločevalec. Nekdo, s komer popijemo kavo, čaj. Knjige, ki obravnavajo homoseksualne vsebine, bodo prepovedane.

Koliko se nas je ta informacija dotaknila, ko smo jo slišali? Smo o njej razmišljali kaj več od časa, ko smo poslušali prispevek ali brali članek, torej recimo 3 do 4 minute? Je bila naša prva misel: »To se mene ne tiče, ker nisem del LGBT+ skupnosti« ali pa »Spet nekaj o Madžarski, dajmo raje reševat 'naše' težave«?

Velikokrat slišimo oz. preberemo informacije, ki nas za moment vznemirijo. Za moment se naš varni mehurček pretrese – pa naj gre za informacijo o pretepu geja v Murski Soboti, družinskemu nasilju v Kamniku, nasilnih izgonih oseb, ki so ilegalno prestopile mejo… V kolikor se dogodek ne zgodi v naši sredini, ga, verjetno tudi zaradi lastnega obrambnega mehanizma, pospravimo v tisti del spomina, kamor shranjujemo informacije tipa: »Joj, kako je to hudo, ampak jaz pa res nič ne morem.«

Vsak od nas lahko. Vsak od nas se lahko odloči, v kakšnem mestu želi živeti. Da želi živeti v mestu, v državi, v skupnosti držav, kjer skupne vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic niso samo seznam želja, napisanih v Lizbonski pogodbi.

Mladinski kulturni center Maribor se je leta 2019 odločil, da želi nadgraditi program Maribor skozi rožnata očala, ki z informacijami, literaturo, druženjem, varnim prostorom in različnimi aktivnostmi pomaga predvsem mladim LGBT+ osebam, ki se jim porajajo vprašanja pri odkrivanju in sprejemanju svoje spolne identitete ali spolne usmerjenosti. Na pobudo prostovoljcev in s kar nekaj poguma je bila tako organizirana prva Parada ponosa v Mariboru. Na ulicah mesta smo se zbrali iz vseh koncev in krajev Slovenije, vseh starosti, statusov, z različnimi izkušnjami, idejami in glasovi, predvsem pa različnih spolnih identitet in usmerjenosti. Zbrali smo se zavoljo skupnega cilja: pokazati, da LGBT+ skupnost obstaja tudi izven glavnega mesta ter opozoriti na to, da so LGBT+ osebe še vedno podvržene diskriminaciji, predsodkom in izključevanju, mariborska regija in vzhodni del Slovenije pa na področju vidnosti, varnih prostorov in dostopnosti virov še zmeraj zaostajata za prestolnico.

Razlogi za drugi parado se niso spremenili.

Dokler se bomo v Mladinskem kulturnem centru Maribor srečevali z zgodbami otrok in mladih, ki jih starši ne podpirajo po razkritju, dokler se bomo srečavali s svetovalnimi delavci v šolah, ki z mladimi ne želijo govoriti o LGBT+ vsebinah, dokler se bodo po mestu pojavljali napisi in nalepke »ANTI LGBT«, dokler bomo na projekcijah filma s transspolno vsebino deležni verbalnih poniževanj, obstajajo razlogi za organizacijo Parade ponosa v Mariboru!

Veliko stvari, ki jih mnogi jemljemo za samoumevne, je ogroženih. Poglabljanje neenakosti omogoča še lažje napade na pravice marginaliziranih ali ranljivih skupin. Pod napadom niso samo že izborjene pravice LGBT+ skupnosti, ampak tudi pravice žensk, pravice beguncev, celo pravice do vode in na neki točki se moramo vprašati: ali je družbi, ki s takšno lahkoto na rob postavlja določene skupine ljudi, resnično mar za ostale? Lahko takšna družba trdi, da se zavzema za človekove pravice?

Ampak družba smo ljudje. Zato se je pošteno tudi vprašati: ali jaz kot posameznik delujem solidarno, vključujoče, strpno, brez vnaprejšnjih obsodb? Se kot posameznik zavzemam za človekove pravice? Ali me utiša glas: »eh, to se mene ne tiče«?

Vzporedno s Parado ponosa poteka tudi letos akcija Podpri parado, izobesi zastavo. Hvala vsem, ki ste tudi letos izobesili mavrične zastave, da danes ponosno plapolajo po mestu. Akciji sta se priključili tudi Mestna občina Maribor ter Univerza v Mariboru – na simbolni ravni izjemno pomembno za mesto. Zato, hvala.

Obstaja pa tudi druga plat akcije Podpri parado, izobesi zastavo. Nekaj institucij, ki je v preteklih letih že sodelovalo, že izobesilo mavrično zastavo, letos v akciji ne sodeluje – zaradi izobešene zastave so bili namreč deležni pritiskov.

Zahvala maloštevilčni ekipi, ki je vztrajala, da parada letos je: Doris, Matej, Tanja, Žan. Iskrena hvala vsem prostovoljcem, ki ste se odločili nameniti čas temu, da pomagate pri izvedbi parade.

Za konec zahvala tudi vsem vam, ki ste naši sodelavci v ozadju in tega sploh ne veste. Vsem, ki se samoangažirate in prijavljate sovražne komenaterja na družbenih omrežjih ali odgovarjate na večna vprašanja:

Na kaj imajo biti ponosni?
Zakaj je potrebna parada ponosa?

Z vsakim argumentiranim odgovorom podpirate tudi slogan letošnje parade: “Zate, zame, za nas.”

“Zate, ki iščeš svoj prostor pod soncem. Zame, ki se učim razumeti, pomagati in ljubiti. Za nas, ki si želimo svobodne družbe za vsakogar.”