#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je pripravila vedno nasmejana Maja Stoporko, ki v “normalnih” časih skrbi za goste Hostla Pekarna.

ZAPRTJE POPOLDANSKEGA S.P.-JA, PCT PO MOJE IN DVA NOVA SODELAVCA, KI TO NISTA.

“Junij je. Končno. Težko sem ga čakala. Zadnji čas, da se konča šola in zadnje upanje, da le posije sonce. ”

Po sedmih mesecih odkar se je šola ponovno začela (od doma) imam končno spet samo moj “šiht” in nič drugega. Nobenega popoldanskega s.p.-ja torej, ki ga mimogrede nikoli sploh nisem odprla. Čeprav se mi je zdelo, da ga imam registriranega na področju izobraževanja in motivacije. Končno šola v šoli sem si rekla, ko se je hčerka spet vrnila v šolo. Vse super. Ampak potem sledi tisti ¨Ampak…¨. Učitelji so se trudili pri šolanju na daljavo, upoštevali, da se jih od doma ne ocenjuje. Upoštevali so tudi, da z ocenjevanjem ne začnejo takoj, ko pridejo v šolo. Razumem. Če nebi, bi se hitro našel starš, ki bi znal povedati marsikatero sočno. In nato se začne… test na test in ustna preverjanja znanja kot po tekočem traku. Ocene padajo iz prejšnjih štiric na dvojke ali negativne. Starši zaprepadeni. Sprašujejo se kaj se dogaja. Jap… začelo se je odražati delo od doma. Hvala bogu ne pri nas doma. Ampak tempo je bil res hud. Vsak dan so bile prošnje kot ¨Mami me vprašaš zgodovino?¨ in ¨Mami nekaj ne razumem pri matematiki.¨ Nič hudega… smo razložili še enkrat, smo spraševali, predvsem pa motivirali. Malo še, saj bo, to še narediš in bo skoraj konec. Saj veš… Naslednjih 14 dni je ključnih. Ampak meni lahko verjameš otrok. Obljubim, da samo 14 dni. In so minili. S pomanjkanjem spanca in energije pri obema. Ok, ni panike. Se bomo naspali in dobili to energijo nazaj. Dajmo se zdaj malo sprostit. Greva nekam. Greva v kino. Aja … PCT! Greva na eno tekmo Evropskega nogometnega prvenstva U-21. Aja … PCT! Kaj pa bowling? Boš ja … PCT! Pridi greva nekam, kjer jaz lahko spijem dobro kavo, ti pa uživaš v sladoledu. Mami zunaj je vse polno. Greva notri. Ne ljubezen moja … PCT! Lastovka torej. Ok, samo kaj pa je PCT? Po vladino Preboleli, Cepljeni in Testirani. Po moje pa Politični Cepci in Tirani.

Kot rečeno - ostal mi je še ¨samo¨ moj stalni šiht. Edina sem še v hostlu. Edina zaposlena. Vsi so šli. Zakaj verjetno ne rabim pisat. Zato sem zjutraj tu, popoldne zaradi predavalnic, pa še zvečer kdaj pridem, v kolikor pripotuje v hostel še kak businessman ali woman. Kolesarjev in pohodnikov, za katere smo naredili vse, da bi se pri nas počutili še bolje, ni. Smo pa uradno postali prijazna namestitev za kolesarje in pohodnike. Kdaj bomo lahko to prijaznost pokazali še v praksi ne vem.

AMPAK - kljub izgubi treh sodelavcev sem dobila dva nova. Stacionirana na isti poziciji 24 ur na dan. Naredita vse kar jima ukažem in nikoli se ne pritožujeta. Se sliši super ne? Saj tudi je. Rešujeta vsaj malo mojega prostega časa. Sprejemata goste, predajata ključe in poskrbita, da nihče ne ostane pred zaprtimi vrati. Kar se tega tiče, je super. Samo kaj, ko ne govorita. Ne pozdravita ne mene, ne gostov. Ne upirata se mojim zahtevam. Če sem odkrita prav pogrešam to. Pa še res poceni delovna sila sta in zelo nezahtevna. Edina skrb da preživita je, da jima vsake toliko menjam baterijo. Celo poimenovala sem jih. Lock1 in Lock2. Tudi z imeni se strinjata. Pa še PCT ne rabita biti. V opis, kako izgledata ne bom šla, da ne bom predolga. Zato raje kar prilagam fotko.

“Ne, to ni ok. Želim si sodelavce ali sodelavke z normalnimi imeni. Nekoga, s katerim lahko komuniciram. Nekoga, ki bo goste pozdravil z nasmeškom, pa tudi, če mi bo po telefonu težil med mojim prostim časom. ”

Zato prosim vesolje, vrni nas v normalnost. Razsvetli moje PCT, da naj nehajo z njihovimi PCT. Da zadihamo, zaživimo,… Da lahko naše otroke nagradimo ob uspešnem zaključku nehumanega šolskega leta, vsaj z ogledom filma v kinu z nezdravimi kokicami in kokakolo. Ipak je to bolj zdravo, kot pa igra odgovornih z našo psiho-fizično kondicijo v zadnjem letu.