Pred jutrišnjo drugo Parado ponosa Maribor sta organizacijska ekipa parade in prostovoljci programa Maribor skozi rožnata očala pripravili prav posebno sporočilo za javnost.
Pred dvemi leti je Maribor doživel nekaj do tedaj nevidenega. Na ulicah mesta so se zbrali ljudje z vseh koncev in krajev, vseh starosti, statusov, z različnimi izkušnjami, idejami in glasovi, predvsem pa različnih identitet in usmerjenosti. Ti ljudje so se na mariborskem Glavnem trgu zbrali zavoljo skupnega cilja: pokazati, da LGBTQIA+ osebe na Štajerskem več kot obstajajo, da so del cvetoče in močne skupnosti, ki se ne želi skrivati ali živeti napol. Ob podpori Mariborčank in Mariborčanov ter drugih iz vse Slovenije je skupnost LGBTQIA+ takrat uporabila svoj glas ter s ponosom in odločno zavzela mesto, ki ji v družbi pripada.
Biti del spremembe ter pričevati tako pristni in monumentalni gesti sprejemanja in ljubezni je življenjska čast, ki je nihče od nas ne bo pozabil. A če se pripovedi s podobno mislijo navadno končajo, se je mavrična zgodba junija 2019 šele začela – in zdaj je čas, da spišemo novo poglavje. Prva parada je bila zgodovinska priložnost, a razlogi zanjo so vse prej kot del preteklosti. Dve leti kasneje so LGBTQIA+ osebe še vedno podvržene diskriminaciji, predsodkom in izključevanju, mariborska regija in vzhodni del Slovenije pa na področju vidnosti, varnih prostorov in dostopnosti virov še zmeraj zaostajata za prestolnico. Pandemija je pogoje še poslabšala in čas za ukrepanje je zdaj.
Kriza, ki nas je zajela pred dobrim letom dni, je terjala premnogo žrtev in prizadela premnoga življenja. Ni zgolj zdravstvena; je tudi družbena, čustvena in politična. Pandemija je povzročila nepopisno škodo na skoraj vseh področjih in od nas zahtevala veliko odrekanja, od javnega življenja do nečesa najbolj osnovnega, kot je medosebni stik. V imenu solidarnosti smo se odrekle_i skoraj vsega, kar nam je toplo in znano, kar je še zmeraj manjša cena kot eno samo življenje. Vsem silnim izgubam preteklega leta pa ne smemo dodati še pravic, za katere si tako dolgo prizadevamo in vsaka prošnja, da se odrečemo še njim ali nanje čakamo še dlje, je nesprejemljiva. Zdaj moramo v tej isti solidarnosti poleg javnega zdravja in zdravja vsakogar izmed nas zavarovati tudi dostojanstvo, človeškost in svobodo, posebno tistih, ki se zanje borijo že od prej.
Pandemija je poglobila pereči problem družbene in osebne izolacije, veliko oseb pa je ostalo ujetih v družinskem okolju, ki jih ne sprejema. Za okrevanje je potrebna solidarnost v vseh segmentih družbe, pa tudi zavedanje, da ti problemi niso nastali z danes na jutri. Gre za sistemske ovire, ki LGBTQIA+ osebam preprečujejo polno in avtentično vključevanje v družbo, ko jih delajo nevidne in jim ne dovoljujejo, da spregovorijo o lastni zgodbi. Kažejo se tudi v stigmi, ki zaznamuje pogovor o problemih, temah in konec koncev vsakdanjih življenjih teh oseb. Na delu so vsakič, ko o usodah LGBTQIA+ oseb odloča nekdo drug, ki jih vidi kot problematiko ali politično debato in ne kot soljudi. Njihov obstoj je političen toliko, kolikor ga polemizira družba in dokler bo tako, bo politična tudi parada ponosa. Dokler bo z njo potrebno izpostavljati neenakosti, imenovati orodja zatiranja in se upirati diskriminaciji, ne bo nikoli šlo zgolj za proslavo. Dokler ne bo svobode za vse, ne bo zares svoboden nihče.
Znašle_i smo se na razpotju in kmalu se bo potrebno odločiti, katero pot ubrati. Veliko stvari, ki jih mnogi jemljemo za samoumevne, je ogroženih. Mnoge družbe, ki naj bi veljale za hrame človekovih pravic, se do teh istih pravic izražajo vse bolj represivno. Spomnimo na države, kot sta Poljska in Madžarska, obe veliko večji od Slovenije, kjer je erozija LGBTQIA+ pravic v polnem teku. Poglabljanje neenakosti po celem svetu omogoča še lažje napade na pravice marginaliziranih ali ranljivih skupin – vključno s težko pridobljenimi zmagami skupnosti LGBTQIA+. Pod napadom so pravice žensk, pravice beguncev, pravice migrantov, celo pravice do vode in na neki točki se moramo vprašati: ali je družbi, ki s takšno lahkoto na rob postavlja določene skupine ljudi, resnično mar za ostale? Lahko takšna družba trdi, da se zavzema za človekove pravice? Parada ponosa, ki ima začetke v uporih proti sistemskemu pregonu, je zgolj eno orodje vidnosti in opolnomočenja. Za korenito spremembo in izgradnjo svobodnejše, bolj enakopravne družbe so potrebna skupna prizadevanja v imenu solidarnosti in medsebojne pomoči. Ključ se skriva tudi v sloganu letošnje parade: “Zate, zame, za nas.”
Vprašanje je že skoraj klišejsko: zakaj parada? Zato, ker moramo korakati glasno, da na nas ne pozabijo. Zato, ker moramo stopiti skupaj, da proslavimo in ohranimo svojo zgodovino in kulturo. Zato, da počastimo vse, kar je bilo žrtvovanega. Zato, ker tudi pridobljene zmage niso nikoli zagotovljene – in zato, ker je še zmeraj potrebno odgovarjati na isto vprašanje.
“Zate, ki iščeš svoj prostor pod soncem. Zame, ki se učim razumeti, pomagati in ljubiti. Za nas, ki si želimo svobodne družbe za vsakogar. ”
