MKC Maribor in Galerija Media Nox vabita k ogledu nove razstave umetniškega kolektiva Podmladek, ki bo na ogled od 4. maja do 4. junija 2021.

Umetniški kolektiv Podmladek se združuje že skoraj štiri leta, skupaj razstavlja, njegovi člani pa ob tem razvijajo svoje individualne umetniške izraze. Ti se med seboj srečujejo v nekaterih tematikah, medijih, vselej pa v eksperimentalnosti pristopov in humornosti del. Razstava Art Attack jih združuje skozi idejo dokumentiranega procesa ustvarjanja, ki nas spomni na otroške oddaje, v katerih gledalec sledi ustvarjalnemu postopku z namenom, da videno poustvari. Tako lahko po eni strani spremljamo ustvarjalni postopek nekaterih članov kolektiva, pri vseh pa tak ali drugačen postopek pomeni način komunikacije in naslavljanja tem, s katerimi se ukvarjajo. Pomeni poskus razreševanja napetosti in iskanja izhoda iz brezizhodnih položajev. Tudi kadar so taki poskusi ironični, govorijo o aktivnem pristopu in neprestanem razmisleku ustvarjalcev o lastnem položaju ter družbenem stanju.

Razstavljajo: Ema Kobal, Sangara Perhaj, Jaka Juhart, Tjaša Cizej, Petra Korent, Neo Nor, Klara Kracina, Urša Rahne, Vita Eva Weisseisen.

Kuratorici: Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač.

KURATORICI O RAZSTAVI

Razstavljena dela se porajajo iz mesta negotovosti in tesnobe, ki sta skupni članom kolektiva in zagotovo tudi generaciji, ki ji pripadajo. Ta se ob prehodu iz izobraževalnega sistema v »resnični svet« sooča z občutkom ujetosti v lastne, nezavidljive okoliščine.

Vita Eva Weisseisen se tako posveti vrtu, ki ga vidi kot neločljivo povezanega z idejo povprečnega slovenstva, obenem pa zanjo postane nedosegljiv predmet hrepenenja – kot nepremičnina, o kateri lahko le sanja, in kot prostor umika v času samoizolacije ter ponavljajočih se lockdownov. Nasprotno pa se Klara Kracina posveti množicam, v katerih se posameznik izgublja in kjer prevlada čredni nagon, ki ga vse prepogosto poganja konzumerizem. Z distanco opazuje situacijo, v kateri ljudje niso več zmožni razumne presoje in o njej poroča na svoj slogovno značilen ter duhovit način. Urša Rahne ponudi ironično rešitev za take in podobne situacije, ko nas usmeri k povsem dobesednemu izhodu, ki to ni, četudi dopušča možnost, da nam njena gesta omogoča drugačen pogled na situacijo ali prostor, v katerem smo se znašli. Figure, ki jih Ema Kobal ustvarja v tehniki monotipije, obstajajo v drugačni atmosferi in ponujajo drugačen način izhoda. Izražajo svojevrstni notranji mir vsakokratnega motiva, v tokratni prostorski postavitvi pa nas njene figure tako vabijo medse v svoj tihi klepet. Tudi pri Petri Korent je v ospredju figura, a se njen izraz vselej obrača k lastni podobi, lanemu telesu, skozi sprejemanje le-tega in k opolnomočenju, ki iz njega izhaja. Z avtoportretom se je umetnica sprva ukvarjala le v risbah manjših formatov, pred kratkim v večjem kolažu, tokrat pa se je prvič poustvarila v treh dimenzijah in lastnem merilu.

Jaka Juhant se odvrne od telesa in se posveti ideji avatarja kot sredstva opolnomočenja posameznika, ki v svojem lastnem telesu ne najde potrebne utehe, temveč je rešitve zase primoran iskati v virtualni sferi. V tem občutimo napetost med sprejemanjem lastne podobe in možnostmi za različne načine njenega obstoja, ki jih odpira tehnologija. Neo Nor v svoji animaciji predstavlja plešočega »pravega moškega«, v zinu predstavlja njegove bistvene sestavine, z obema postopkoma pa se nestereotipno loteva stereotipov, ki spremljajo spol. S tem je med tistimi člani kolektiva, pri katerih je v ospredju telo, vprašanja samopodobe in identitete ter način izstopa iz družbeno ustaljenih idej, povezanih z njimi. Figure Sangare Perhaj naseljujejo drug pojmovni prostor. Težijo k abstrakciji, njene preproste forme in žive barve pa so ekspresivne in omogočajo določeno mero čustvene identifikacije. Kričanje in zehanje sta izražena skozi isti poenostavljeni zapis, umetnica pa z njuno sopostavitvijo sugerira načine za sproščanje napetosti, ki se nabirajo v posamezniku. Podobno delujejo tudi figure Tjaše Cizej, ki sestavljene iz preprostih oblik groteskno izražajo stisko in nemoč posameznika, ki se sooča z občutji lastne nezadostnosti in nedohajanja sveta, v katerem živi. Kot grafična oblikovalka si postopoma oblikuje svoj prepoznavni vizualni jezik, ki stopi v ospredje tudi v grafični podobi tokratne razstave in spremljevalne publikacije.

Razstava kolektiva Podmladek tako ne kaže svoje izrazne moči v skupnem ustvarjanju, pač pa v skupnem razstavljanju in razvijanju individualnih umetniških praks članov kolektiva, ki pa se medsebojno informirajo in v razstavah simbiotično zaživijo skupaj. Razstavljena dela tvorijo celostno formo in se medsebojno povezujejo tematsko ter v ohranjanju napetosti med svojimi fokusi in atmosferami. Pričajo o neki ustvarjalni generaciji in pogojih obstoja te generacije v širšem smislu ter smiselnosti tovrstnega povezovanja in obstoja kolektiva kot skupnosti, v kateri posameznik najde svoj prostor in glas.

Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač