Na MKC Maribor z 22 epizodo pričenjamo z letošnjo serijo blogov o aktualnem dogajanju in našem delu. Prvi #MKCblog v 2021 je pripravila Eva Žunec, ki na MKC Maribor sodeluje pri izvajanju številnih projektov.
Tako je ... Novo leto, toda z enakimi izzivi. No, zdi se, da počasi postajajo vse težji.
Spomnim se, kako smo včasih (še nedolgo nazaj) tu in tam potožili kako smo siti ljudi, kako nas kdaj preveč utrudi druženje, da bi se kdaj pa kdaj želeli na kratko umakniti, se distancirati.
Poglejte nas zdaj - študij na daljavo, delo na daljavo, druženje na daljavo. Ali še kdo verjame, da nam je takšno življenje prineslo kakšne drastične prednosti?
Sama koristim letos - na srečo - absolventski staž, ki sem ga v glavnem izrabila za pripravo zaključne naloge ter prostovoljstvo in študentsko delo na MKC Maribor (Erasmus izmenjava mi je padla v vodo, kot tudi druge podobne dogodivščine izven meja Slovenije).
Saj se ne pritožujem - projektno (študentsko) delo ga je v trenutni situaciji bolj ali manj odneslo brez praske in večina zadev lahko poteka nemoteno preko digitaliziranih kanalov. Toda včasih ravno zaradi takšne "udobnosti" dela od doma zmanjka motivacije in navdiha, ker je na dosegu roke kuhinja, športna soba ali dnevna soba s kavčem in zgovornimi ljudmi ... Se pa zato še vedno oz. vse bolj veselim tudi sprostitve vladnih ukrepov, da bomo lahko znova organizirali javne delavnice in dogodke, odšli na kakšno mednarodno usposabljanje ali sestanek in malce zadihali zunanji (nepoznan) svet. Nič od naštetega sicer ne bi moglo počakati še kak mesec ali dva, ker ne vpliva na naše preživetje, je pa blagodejna in dobrodošla hrana za dušo.
Ne morem (in nočem) pa si predstavljati, kako poteka recimo študijsko izpitno obdobje na daljavo ali s čim si kruh služijo tehniki, ki v veliki meri živijo samo od organizacije in postavljanja dogodkov (predstave, koncerti, ...).
Pravijo, da noben človek ni otok, zapuščen sredi morja in povsem odcepljen od ostalih. Že v evolucijsko-biološkem smislu človeške vrste nismo ustrojeni za individualizem, osamljeno preživetje. To je potrebno še posebej poudariti v teh časih - še pomembneje se je povezovati, si pomagati in biti družbeno odgovorni. Za nekatere to pomeni prostovoljstvo, drugim to omogoča dobra izobrazba, da bodo na položajih lahko spreminjali zadeve na bolje, spet tretjim pa to predstavlja neka kulturna ali športna aktivnost.
“Vsem pa nam je skupna skupnost. Če to želimo priznati ali ne.”
Ja, rada imam svoj mir, občasno samoto in svobodo odločanja. Toda bolj kot vse dandanes pogrešam drobce mestnega vrveža v središču. Manjka mi dekliški večer v napol polnem lokalu na običajno delovno sredo v mesecu. Pogrešam atmosfero razprodanega koncerta. (Ne)prostovoljno deljenje osebnega prostora v prepolnem avtobusu ob 14h. Predvsem pa se mi srečujejo ljudje brez mask.
Eva Žunec
foto: Peter Črnčec