Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in našem delu. Po več kot dveh mesecih je svoje misli na papir (oz. v računalnik) ponovno izlila nova direktorica Marja Guček, ki se je ob prevzemu mandata morala spoprijeti s situacijo, kot jo zavod v vseh letih delovanja še ni doživel.

(sreda, 3. 6. 2020)

Točno pred štirimi meseci[1] sem se uradno preselila v novo pisarno. V pisarno z okni, kar ni zanemarljiv podatek, saj sem bila pred tem v pisarni, ki sem ji šaljivo rekla »akvarij«, saj se nahaja med nosilno in stekleno steno. Pisarna brez oken torej.

Plan za prvih šest mesecev je bil dokaj enostaven: začutiti »dihanje« MKC Maribor iz novega zornega kota, vpeljati se v tekoče delo, dobiti pregled nad finančnim stanjem javnega zavoda, s pomočjo Excela pridobiti nekaj nujno potrebnih tabel za lažje in hitrejše delo, optimizirati kakšen proces dela o katerem sem že prej razmišljala. Glede na ekipo sodelavcev - vsi sposobni samostojnega izvajanja programov - sem vedela, da ima vsak izmed njih že izdelan načrt katere aktivnosti bo organiziral v prvi polovici leta, saj je bil plan dela pripravljen že v letu 2019. Prav tako pa v tem času počasi pričeti z načrtovanjem prvih korak do smeri, ki sem si jo začrtala – vključiti mlade v vse faze načrtovanja in izvajanja naših programov ter začeti pogovore in raziskovanja o tem, kako mlade nagovoriti še bolje, kot to počnemo sedaj.

Potem pa je prišla situacija, na katero v času razmišljanja, s čim vse se lahko srečam v naslednjih petih letih, res nisem pomislila. Pa me je prešinilo kar nekaj možnih izzivov: finančni izzivi, nenadna potreba/zahteva po zmanjšanju števila zaposlenih oz. da bi v kratkem času večina zaposlenih dala odpoved, hujša poškodba katere izmed stavb s katero MKC Maribor upravlja, nenadno prenehanje delovanja večine IKT opreme, vdor v elektronsko pošto, veliko scenarijev v katerih je prisotna policija, hujša nenamerna napaka, sodelavci, ki se ne počutijo varne, spoštovanje in slišane, pomislila sem tudi na ukinitev »manjših« javnih zavodov, ker se je ideja za kratek čas enkrat že pojavila … Kljub obilici filmov na temo pandemij, pa na to možnost nisem pomislila.

Načrt za prvih šest mesecev se je bliskovito spremenil. Daleč na prvo mesto je prišla skrb za naše zdravje ter organizacija dela v novih razmerah. Delo se je skrčilo na pisanje sklepov, tistih prijetnejših, za delo od doma, ter malo manj prijetnih, za čakanje na delo doma. Branje predlogov zakonov ter dnevno preverjanje spletne strani NIJZ, ki je do začetka marca, priznam, nisem še nikoli obiskala. Na pisanje dopisov vsem, ki so morali izvedeti, da je del MKC Maribor tudi popolnoma tržni program Hostel Pekarna, ki je z vladnim odlokom moral zapreti vrata in da je usoda štirih zaposlenih oseb odvisna od prihodkov, ki jih ni. Neskončnih telefonskih pogovorov – in za vse, ki me dobro poznajo vedo, da jaz in telefon nisva najboljša prijatelja, ker pogovor v »živo« pove toliko več kot samo glas po telefonu. Pisanje navodil o nošenju mask, razkužilih, fizični razdalji, smeri ogleda razstave … Kljub dobremu sodelovanju z vsemi našimi zunanjimi partnerji, je vodenje javnega zavoda, ki nima zaposlenega računovodja, pravnika in/ali kadrovnika v takšnih časih, pošten izziv.

(četrtek, 4. 6. 2020)

V tem tednu se je večina sodelavcev vrnila nazaj za službeno delovno mizo. Za nami je prvi kolegij, ki smo ga imeli po dveh mesecih in pol v »živo«. Ne preko Zoom-a ali Discorda, ampak takšen, da smo sedeli na varni razdalji, tudi prvi izmed kolegijev, ki smo jih imeli v Kulturnem inkubatorju. Pogovor na kolegiju mi je po dolgem času povzročil tisti občutek vznemirjenja, ko veš, da bi se lahko iz nenadne ideje razvila dobra zgodba. Zgodba, s katero bi lahko še dodatno podprli lokalne ustvarjalce na področju kulture in mladinskega sektorja, kar se nam vsem na MKC Maribor zdi izjemno pomembno v tem času. Zvečer, oz. pred pisanjem bloga, sem že raziskovala in iskala podatke s katerimi bomo lahko podkrepili idejo (vpisi v brskalnik kot so: izračun povprečnine, število izbrisanih samostojnih podjetnikov…).

Sem se naučila kaj novega o sebi v tem času? Da. Predvsem o izgovorih. Eden izmed sodelavcev mi je pred časom postavil ogledalo, kakšen izgovor uporabljam, da dam določenim argumentom navidezno dodatno težo (izgovor »javnega zavoda« - da je potrebno nekaj narediti ali pa se držati navodil, ker smo »javni zavod«). Prva »notranja« reakcija je bila »ne, ne, jaz pa že ne«, po iskrenem razmisleku pa sem hitro videla, da ima prav. Hvaležna za takšen odnos. In za vse “aha” momente samorefleksij, ki me čakajo v prihodnje.

[1] Zapis je pričel nastajali 3. 6. 2020.