Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in delu naših zaposlenih v času izrednih razmer. Iz domače pisarne se tokrat javlja Doris Špurej, vodja projekta Središče medkulturnega dialoga Maribor in koordinatorka projekta MI - Mladinski inkubator.
Doris … iz domače pisarne
Sem Doris, socialna pedagoginja in na MKC Maribor zaposlena kot koordinatorica projekta Središče medkulturnega dialoga Maribor. Trenutno še delam od doma, ampak kot kaže, se bomo počasi lahko poslovili od domače pisarne in se vrnili na stara delovna mesta.
Kako doživljam delo v času karantene? Ker ne živim v Mariboru, to pomeni, da se mi ni treba vstati ob nenormalni uri. Od postelje do delovnega mesta me loči le pet korakov. Če v službi kdaj pozabim na malico, se mi to doma ne more zgoditi. Do predala, kjer skladiščim prigrizke in matcha čaj, je dvajset korakov. Doma pa imam še nekaj, kar znanstveno dokazano zmanjšuje stres – družbo muce Pandore. Kaj mi manjka doma? Sodelavci, tiskalnik in kvalitetna jutranja kava.
Ampak nazaj k projektu. Ukrepi, ki jih je prinesla s seboj epidemija koronavirusa, so seveda vplivali tudi na izvajanje projekta, ki ga koordiniram. Ker načrtovane aktivnosti temeljijo na delu z ljudmi, delu v skupinah, jih seveda težko »transformiramo« v trenutno zelo popularno digitalno obliko. Prav tako je projekt v zaključni fazi in odpira se mi veliko vprašanj, kako ga smiselno zaključiti. Idejo, da se z udeleženci še enkrat srečamo na zaključnem medkulturnem druženju in poklepetamo ob odličnih arabskih sladicah, ki so jih tekom projekta večkrat pripravile udeleženke, in kavi, je odnesel virus s svojo preferenco po večjih skupinah ljudi. Veliko aktivnosti sem imela še načrtovanih za te zadnje mesece. Tako smo morali odpovedati tudi okroglo mizo na temo vključevanja migrantov v lokalno okolje, kjer smo želeli zbrati vse pomembne odločevalce, ki delujejo v lokalnem okolju. Sem pa zdaj končno našla čas za pisanje usmeritev za pripravo lokalne strategije vključevanja migrantov v lokalno okolje. So plusi in minusi, tako kot pri vsaki drugi stvari.
Kaj me še skrbi? Trenutna politična situacija v Sloveniji. S tesnobo spremljam poročila in se sprašujem, kakšna bo prihodnost medkulturnega dialoga, v državi, kjer je beseda medkulturnost izrabljena za utrjevanje ksenofobije. Tesnoba se nadaljuje, ker to ni edina -fobija, ki se vrača …
Pa nazaj k delu od doma. Tistih trideset plus korakov, ki jih naredim sedaj v domači pisarni, vsekakor ne prispevajo k ohranjanju zdravega telesa in duha. V službi porabim vsaj enkrat toliko korakov, da pridem do tiskalnika. Če k temu prištejemo še vse korake, ki jih po nepotrebnem naredim, ker tiskalnik pozabi natisnit, ker mu zmanjka papirja, ker se papir zatakne ali, ker enostavno noče, potem je to že mali maraton, ki ga prehodim v službi. Pa še nekdo je, ki se strinja, da je čas, da se vrnem v službo. Pandora že nestrpno čaka, da spet postane edina kraljica, se razume, njenega stanovanja.
foto: osebni arhiv