Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in delu naših zaposlenih v času izrednih razmer. Tokrat je o trenutnem dogajanju in prihajajočih izzivih spregovoril Andrej Gulič, vodja Hostla Pekarna.
Status poročila: Začasno zaprt-drugi razlogi
Prvi meseci leta predstavljajo v hostlu Pekarna obdobje, ki v šali povedano pomenijo neke vrste mehki »reset«. To je torej čas pregleda napak, podvigov in presežkov preteklega leta in s tem čas investicij v infrastrukturo, promocij, sklepanju novih poslov in dolgoročnih rezervacij. Prav slednje so močan indikator, kakšen poslovni izid si lahko obetamo, kdaj bomo delali z največjim tempom in kako se bomo infrastrukturno organizirali. Hostel Pekarna je leto 2020 začel z velikimi koraki - pridobili smo nove najemnike ter nove organizacije in podjetja, ki so v prvih treh mesecih opravili toliko prometa kot v najboljših mesecih sezone. Takšna pravljica je trajala do prvih pomladnih dni, ko se je že kazalo, da bo vrag vzel šalo. Takoj prekiniti vse nočitve in izprazniti hostel do 15. marca, zaposleni na čakanje in se vidimo ko se zagledamo, se je takrat slišalo nekako tako kot tista Adamsova: »Adijo in hvala za vse ribe«.
Nelagodje trenutka je še isti teden prekinila pohvale vredna in za pregovorno »vedno zategnjen« Maribor nenavadna spodbuda. Mestna občina Maribor in Univerzitetni klinični center Maribor sta predlagala namestitev bolnišničnega osebja v naš hostel. Zakaj točno? Zato ker je bolnišnica začela sprejemati večje število ljudi, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo in intenzivno nego. Bolničarji, ki bodo nameščeni pri nas bodo vsi iz oddelka COVID in ne smejo imeti stika z zunanjim svetom, so nam razložili. Z Marjo in Zdenko smo (s čudnim cmokom v ozadju, imenovanim “Čuj, kaj te bo z nami?!”) pripravili vse potrebno, kar je narekoval UKC: priprava in temeljito čiščenje sob, pisanje pogodb, logističnih navodil itd. Ne vem, če je še kje bil viden prizor, ko direktorica javnega zavoda z industrijskim sesalnikom čisti še zadnje pajčevine hostelskih sob.
Če preskočim - v času pisanja je v hostlu Pekarna nameščenih več kot 10 oseb, ki še vedno srčno skrbijo za tiste, ki se borijo z virusnim obolenjem. Še vedno je situacija resna in še vedno ne vidimo, kdaj se bo vse skupaj končalo. »Kaj pa bo z nami?«, se seveda sprašujemo dalje. Po zadnjih informacijah, priporočilih in vseh možnih špekulacijah, nas čaka obdobje, ko oblike turizma, kot ga pozna naš hostel zahtevajo več kot 7 strani novih obvez, ki jih bomo morali zakonsko izpolnjevati. Kako bo z zaposlenimi, kako bo s prihodom gostov v manjzvezdničnih destinacijah (kamor žal vzhodna Slovenija, razen redkih npr. zdraviliških izjem, še vedno spada), kako pravzaprav ostati in obstati - to so vprašanja, na katera pa odgovorov še vedno ni. Ne morem verjeti, da politika svoje napore raje vlaga v dogovarjanja, kdo izmed Slovencev bo lahko šel letos čim prej na Hrvaško …
In kje se vidi naš hostel, ki je v svoji osnovi namenjen mobilnosti mladih, kar pa je zaradi tržnega sistema poslovanja in preživetja hostla že zdavnaj utopija? Številne skupine mladih na mednarodnih izmenjavah, študentske prireditve, festivali, športni dogodki, številne izobraževalne delavnice in evropski projekti nam dajejo poslanstvo in vlogo v družbi. Ali jo bo hostel Pekarna kljub situaciji in nepredvidljivi prihodnosti, tam do nekje 2022, obdržal?
Andrej Gulič, vodja Hostla Pekarna
foto: osebni arhiv