Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in našem delu. Tik preden uradno zaključimo z delom od doma je svoje izkušnje preteklih tednov čudovito strnila Maja Stoporko, vodja recepcije Hostla Pekarna.
“OSTANI DOMA.” Stavek, ki ga je vsak izmed nas v tem ¨korona¨ času slišal tisočkrat. Vsak ga je slišal drugače. Tudi sama sem ga slišala velikokrat, ampak tistikrat … enkrat … je bil slišati tako, tako zastrašujoče, kruto, …
Bil je 16. 3. 2020, ko sem slišala ta ¨ostani doma¨. Verjetno sem ga že prej, ampak ta mi je ostal najbolj v spominu. Bil je ponedeljek in dan se je začel po ustaljenih tirnicah. No, če se prav spomnim, niti ne. Po navadi me je vsaj pol poti v službo spremljala hčerka, ki je šla istočasno v šolo. Ta dan je že ostala doma. Torej, zjutraj sem se zbudila, oblekla in ob kavici, ki vsako jutro pač mora biti, razmišljala o tem, kaj bom počela danes v službi.
Gostov več ni bilo. Za nikogar nisem rabila pripraviti zajtrka. Ker nekako vedno stremim k temu, da iz slabega potegnem dobro, sem se odločila, da je morda zdaj pravi čas, da se lotim generalke v skupnih prostorih hostla. Danes kuhinja, jutri igralnica, potem jedilnica … Z nasmeškom pridem v službo in začnem s pripravami. Kar naenkrat so minile, mislim, da kakšne tri ure … bila sem ravno na sredini čiščenja kuhinje, ko smo imeli mini sestanek. Ne vem zakaj, vendar sem predvidevala, zakaj je ta sestanek potreben. No in prišel je trenutek …
“Od jutri dalje si doma, na čakanju.” Lahko bi zdaj napisala uf, joj, ojoj … ampak ni besed, ki bi opisale mojo prvo misel, ko sem to zaslišala. Saj razumem. Ni gostov. Ampak jutri ne pridem delat ... Kdaj pa bom šla nazaj delat? Kaj bom počela vmes? Ostala bom doma? Cele dneve? Ne, to ni zame. Jaz moram biti med ljudmi, med sodelavci, med super gosti. Ampak njih tudi ni … Kako dolgo? Kakšna bo plača? Mi bo zneslo? Joj, pa še mala je doma, kuhat bo treba … vsak dan … več hrane … več denarja …. Ok, bom že nekaj. Kuhinjo pustim napol očiščeno in grem domov.
Doma me čaka hčerka, ki je ravno delala nekaj za šolo. Povem ji, da bom nekaj časa tudi jaz doma. Zdela se mi je vesela in zadovoljna. In še enkrat sem potegnila iz slabega nekaj dobrega. Dnevna soba doma je postala prostor za ples in športno vzgojo. Kuhinja se je spremenila v Master chef kuhinjo, jedilnica v šivalnico, otroška soba v atelje in kopalnica v kozmetični salon. Naj se še tako čudno sliši – super je bilo doma v tem korona času. Kuhali sva in pekli, šivali in ustvarjali, športali notri in na svežem zraku, se igrali frizerke in kozmetičarke … Bilo je noro dobro in fajn! S hčerko sva preživeli skupaj toliko časa in uspeli ustvariti prečudovite korona spomine.
In tako kot me je bilo takrat strah, da ostajam doma … tako me je zdaj strah, ko odhajam v službo. Ampak ne razumeti narobe – imam odlično službo in sodelavce. Živim in diham z gosti. Strah me je samo tega, da ne bo več dovolj časa, da me bo lahko hčer po obrazu “napocala” z masko za obraz ali pa me pol dneva frizirala. V treh mesecih se nisva niti enkrat skregali. To jemljem kot velik uspeh, glede na to, da je že najstnica. In midve pičima – samo naprej. Z mezinčki sva si obljubili, da kljub službi in šoli, nikoli ne bo zmanjkalo časa za druženje, ki sva ga spoznali v času, ko se je svet ustavil.
In kako gleda na dejstvo, da je bila mami ves ta čas doma doma, gleda 11-letna hči?
foto: osebni arhiv