Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in delu naših zaposlenih v času izrednih razmer. Tokrat je besedo prevzel Žan Lebe, ki na zavodu kot Organizator za stike z javnostmi skrbi za komunikacijo in promocijo.
Mineva četrti teden izrednih razmer, s katerimi smo stopili v svet neznanega in nepredvidljivega. Šok, ki so ga povzročili krizni ukrepi in samoizolacija, se polega, a negotovost ostaja. Je najhujše že za nami? Kako dolgo še moremo zdržati? V kakšen svet se bomo vrnili, ko se izredne razmere ukinejo? Pokopani pod poplavo navzkrižnih mnenj in informacij ter prepuščeni na milost in nemilost neotipljivi nevarnosti, ki je ne moremo niti videti, niti slišati … Pa vendar ni čas za brezup - prav nasprotno!
Ne živimo zgolj v času izrednih razmer - živimo v razmeroma izrednih časih. Stvarnost, kot smo jo poznali pred dobrim mescem, se je v zgolj nekaj tednih popolnoma razblinila in danes spominja bolj na idealizirano nostalgijo, kot pa nekaj, kar nas čaka po koncu samoizolacije. Nasprotja so postala sinonimi - prostočasno in službeno okolje se je zmanjšalo na domače štiri stene, potopljenost v zaslon izpolnjuje potrebo po druženju, povezanost si izkazujemo tako, da se držimo vsak zase …
Pa vendar shajamo, delamo, se smejemo in veselimo, jočemo in trpimo, se družimo in tudi - sanjamo. In to me navdaja z optimizmom! Sliši se patetično, a naj podam vsaj dva argumenta - trenutno dogajanje nam je nazorno pokazalo, kako prilagodljivi smo kot družbena bitja; in kako nestanovit je v svojem bistvu naš vsakdanji svet, ki ga vsi jemljemo za samoumevnega. Ideje in sistemi, ki so se nam še včeraj zdeli večni, nespremenljivi in absolutni, se sesedajo v prah … a hkrati odpirajo vrata za nove ideje, nove rešitve in nove perspektive.
Ne po izbiri, temveč po nuji smo se znašli izven naših con udobja. To nas navdaja z negotovostjo, ta pa rojeva strah. Pa vendar ne smemo dopustiti, da strah diktira naša dejanja in usmerja naše ravnanje! Četudi smo fizično v teh dneh omejeni na domače štiri stene, se lahko naši umi s pomočjo svetovnega spleta prosto gibajo po svetu in iščejo nove navdihe.
Pandemija nas je zlomila, a že v istem trenutku smo se kot družba pričeli celiti na najrazličnejše načine - mladi pomagajo starejšim z nakupi in obveznostmi, glasbeniki izvajajo balkonske koncerte, umetnice, umetniki in kulturne organizacije dnevno širijo virtualne vsebine, ki nam olajšajo vsakodnevno življenje v samoizolaciji, splet in družbena omrežja prekipevajo s prenosi v živo, memi in drugimi izzivi, ki kličejo k sodelovanju in ustvarjalnosti… Resda smo naše družbene vezi raztegnili na varnostno razdaljo, a smo jih hkrati tudi močno ojačali. Samoizolacija nas je razgalila, a smo pod banalnostjo vsakdanjih skrbi odkrili tisto, kar nas zares povezuje in združuje.
Naše zdravje je te dni v rokah zdravnic in zdravnikov, medicinskih sester in bratov, trgovk in trgovcev, komunalnih delavcev, dostavljalcev, poštarjev in še koga. Medtem ko oni skrbijo, da bomo pandemijo premagali s karseda malo žrtvami, moremo mi poskrbeti, da se ob koncu izrednih razmer ne vrnemo nazaj, temveč stopimo pogumno naprej - v zavedanju, da si kot družba sami krojimo svet, v katerem sobivamo, in vedenju, da svetlejše prihodnosti ne bomo dosegli skozi egoizem, tekmovalnost in delitve, temveč skozi strpnost, sodelovanje in povezovanje.
foto: Janez Klenovšek