Na MKC Maribor nadaljujemo z blogi zaposlenih o trenutnem dogajanju in našem delu. Tokratni blog je spisal naš najnovejši sodelavec Mitja Lorenčič, ki na MKC Maribor od poletja naprej čez program javnih del pridno skrbi za videoprodukcijo.
Leto 2020 je, tako se zaenkrat zdi, zaznamovalo za družbo več nevšečnih dogodkov kot pa tistih nam ljubih - pandemija ima že takšne razsežnosti, da večina že pozablja, da so še januarja po Avstraliji divjali požari. “Stranske” posledice teh dogodkov, so zaenkrat samo dodatna nevšečnost - naredili smo dva koraka nazaj, ne pa tudi koraka naprej, kot govori znani pregovor. Ena takšnih je povišana stopnja brezposelnosti, tako pri nas, kot v tujini. Zato je toliko bolj neobičajno, da bom v času množične izgube delovnih mest pisal prav o nasprotnem …
Od julija naprej sem zaposlen na Mladinskem kulturnem centru Maribor, kjer sem delovno mesto pridobil skozi več krogov razgovorov. Obseg dela je uvodoma zajemal pomoč pri organizaciji dogodkov - od raznih administrativnih del, do praktičnih (kot je denimo priklapljanje in nastavljanje) projektorja. Tekom razgovorov smo prišli do spoznanja, da bi lahko pomagal tudi pri promociji, in sicer z izdelavo promocijskih video posnetkov - delom, s katerim sem imel že precej preteklih izkušenj. Hitro so se moje delovne obveznosti v večini prevesile v to smer.
Vpleten sem v celoten produkcijski proces - od postavitve oziroma izbire scene, dogovora s sogovorniki, zajetja video materiala, do končnega reza in korekcij v tako imenovani post-produkciji. Sliši se kot ogromen zalogaj, vsaj za tradicionalnega potrošnika in kreatorja medijskih vsebin, a gre za način dela, ki velja za naslednji korak v bodoči medijski krajini - da si tako imenovan “one man army” (ali pa deklca za vse, kateri izraz vam je bolj ljubši). Še desetletje ali dva nazaj si za izdelavo tovrstnega prispevka potreboval vsaj tri ljudi (običajno so to bili snemalec, novinar in montažer), dandanes pa to zaradi tehnološkega napredka lahko opravlja ena sama oseba. Pa vendar, pri iskanju zaposlitve nisem razmišljal o tem, vprašanje se je porajalo zgolj kje oziroma kako na začeti znova. In do nastopa trenutnega delovnega mesta nisem niti enkrat pomislil, da se tudi tovrstno delo lahko opravlja preko javnih del.
Za prijavo na mesto javnega delavca moraš biti najmanj 1 leto prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Da sem torej dobil takšno delovno mesto, prav v času, ko trend zaposlovanja strmo pada, je bilo zato svojevrstno srečno naklučje. In morda je bilo v tem pogledu celo boljše, da nisem vedel za tovrstno opcijo zaposlovanja - morda bi potem počel kaj drugače, bil bolj preračunljiv, in to bi verjetno vplivalo na moje in odločitve drugih. Morda bi me pot kljub vsemu pripeljala na MKC … Prav gotovo pa ne bi čutil takšnega olajšanja, da je moj čas brez zaposlitve imel nek smisel - prav daljša nezaposlenost je razlog, da sem na koncu dobil priložnost postati član trenutnega kolektiva.
V tem primeru je torej prav nevednost moja vrlina.