Maribor je ne glede na svojo majhnost kulturno zelo pestro mesto. Kako življenje v Mariboru doživljanju ljudje, ki so se k nam preselili iz bližnjih ali daljnih krajev, kaj jim je tukaj najbolj všeč, na kakšne ovire so naleteli pri selitvi v Maribor in zakaj je bilo vredno vztrajati, pa si boste lahko prebrali v obliki Medkulturnega bloga. Tokrat predstavljamo Joelmo Santos Da Cruz iz Brazilije.

Joelma je v Slovenijo prišla iz Brazilije. Pogumna, saj je premagala na tisoče kilometrov in se kljub začetnim težavam zaradi delovne vize ni vdala, zgovorna, saj govori veliko več, kot ji to dopušča njeno znanje slovenščine, predvsem pa nasmejana in zaljubljena v življenje, v mesto Maribor, predvsem pa v njegove ljudi, ki so ji na novi poti pomagali. V prihodnost zre z veliko mero optimizma in velikimi načrti, ki kljub številnim preizkušnjam ne morejo zamajati njene vere v življenje.

Kakšen se ti zdi Maribor?

Maribor je zelo lepo mesto. Všeč mi je center mesta in njegova arhitektura, še posebej Glavni trg in Stari most, saj zelo rada opazujem reko Dravo. Rada fotografiram, posnela sem že veliko slik Maribora. Najprej, ko pomislim na Maribor, pomislim na ljudi, ki so zelo dobrosrčni. Sedaj imam tudi veliko prijateljev Slovencev. Spoznali smo se naključno, v službi, na tečajih. Slovenci so zanimivi, so zelo dobri ljudje, saj so odkriti in radi pomagajo.

Zakaj si se odločila za selitev v Slovenijo?

Moja prijateljica je poročena s Slovencem in živi tukaj. Ko sva se pogovarjali, mi je predstavila življenje v Sloveniji. Sprva sem prišla kot turistka, vendar sem se odločila, da bom ostala. Ko sem prišla v Slovenijo, se je moja prijateljica pozanimala pri podjetju Fizis, ali morda potrebujejo fizioterapevtko in neurofizioterapevtko. Prijavila sem se na delovno mesto in sem bila izbrana.

Kaj je bilo zate najtežje pri selitvi?

Direktorica mi je veliko pomagala, saj sem imela kar nekaj težav. Najtežje je bilo dobiti vizo. Tri mesece sem morala živeti na Hrvaškem v Zagrebu, saj sem čakala na vizo. Hrvaška mi je bila sicer všeč, ampak nisem želela ostati tam, saj sem nestrpno čakala, da se bom lahko vrnila v Slovenijo. Nekaj težav sem imela tudi pri najemu stanovanja. Pri tem mi je bila v veliko pomoč direktorica.

Imaš kakšne negativne izkušnje z življenjem v Mariboru?

Niti ne. V službi se zelo dobro počutim, sedaj me že poznajo, vsi so me zelo veseli, me pohvalijo in govorijo, da že dobro govorim slovensko, sem lepa. Sicer pa me ljudje včasih nenavadno gledajo, občutek imam, da name gledajo z distance. Mislim, da gre za nekakšen strah, še posebej pri starejših ljudeh, ampak me to več ne moti.

Kako ti gre učenje slovenščine?

Precej počasi. Slovenščina se mi ne zdi težka, portugalščina je tako zelo hitra. Veliko slovenskih besed že razumem, ampak potrebujem nekaj časa, da oblikujem stavke. Največ težav mi povzročajo skloni. V službi govorim samo slovensko, vendar počasi. Delam napake, ampak jezik dobro razumem. Stranke na delu so zelo razumevajoče, razumejo, da je zame to nov jezik, zato z menoj govorijo počasi. Čeprav imam diplomo, za delo potrebujem izpit fizioterapije in tečaj slovenščine. Pogoj, da lahko opravljam strokovni izpit fizioterapije, je opravljen tečaj slovenščine s certifikatom B2. Tečaj slovenskega jezika pa je zelo drag. Moja viza je kratka, velja samo devet mesecev, zato mi brezplačen tečaj ne pripada.

Kako se sporazumevaš v vsakdanjem življenju?

Velikokrat sem v trgovinah kupila kaj narobe, saj nisem vedela, kaj točno piše na embalaži. Sicer se z ljudmi težje sporazumevam, vendar mi pomagajo, če jih prosim. Največ težav imam pri urejanju dokumentov na Upravni enoti, saj je veliko izrazov zame novih in jih ne razumem. Ko prosim zaposlene, naj mi razložijo zadevo počasi, saj je slovenščina zame nov jezik, niso razumevajoči in mi ne poskušajo pomagati, zato gre velikokrat direktorica z menoj.

Ti je kakšna slovenska beseda posebej všeč?

Veliko besed mi je všeč, še posebej pa zato, zakaj in ampak. Slovenščina je lep jezik, ampak zaenkrat govorim malo slovensko.

Ti je všeč slovenska hrana?

Rada jem solato. Tudi v Braziliji jemo solato, ampak slovenska je drugačna, veliko boljša. Zelo rada imam tudi juho. Slovenska hrana je precej drugačna od brazilske, vendar je ne pogrešam preveč, moji prijatelji pa. Brazilsko kuhinjo velikokrat vključim v jedi, ki jih pripravljam, pogosto jem fižol, ki je značilna sestavina brazilskih jedi.

Kaj počneš v prostem času?

V Braziliji nisem imela veliko časa zase, nisem hodila na sprehode, tukaj pa imam dovolj časa tudi za druženje s prijatelji. V prostem času se rada sprehajam po parku, rada fotografiram, pripravljam piknike, veliko časa preživim s prijatelji. Med tednom ob dopoldanskih urah hodim na tečaj slovenščine, popoldne delam, zvečer pa sem doma. Med vikendom počivam, hodim na piknike, se učim, čistim stanovanje, kuham kavo. Zelo rada gledam slovenske televizijske programe in poslušam slovenske radijske postaje, saj se tako hitreje učim slovenščine. Še posebej mi je všeč turška serija Mame.

Kakšna so bila tvoja pričakovanja preden si prišla v Slovenijo?

V Braziliji je trenutno zelo težko, saj je čas krize. Moji prijatelji so iz tega razloga prišli v Slovenijo. V Braziliji sem delala v bolnišnici tri leta in sedem mesecev, ampak zadnjih sedem mesecev nisem dobila plačila. V Sloveniji pa sem zelo hitro dobila službo. V Braziliji sem delala v bolnišnici ob vikendih, praznikih in nisem imela prostega časa. Delati sem začela že zelo zgodaj, pravzaprav že kot otrok. Delala sem od šestega leta, pomagala sem čistiti in paziti otroke. V šolo sem začela hoditi šele z dvanajstimi leti. Včasih je bilo to v Braziliji normalno, pred dvajsetimi leti je bilo tako običajno, saj ljudje niso imeli denarja, da bi šolali otroke. Šola je v Sloveniji zastonj, v Braziliji so vse šole plačljive. Če želiš obiskovati dobro šolo, pa je še dražja. V Braziliji je plača zelo nizka in veliko moraš delati.Tudi moja mama in oče nista imela denarja, zato smo otroci pomagali z delom, da smo zaslužili denar za hrano in oblačila. V šolo sem hodila ob večerih od dvanajstega leta do dvajsetega leta, nato pa sem se vpisala na fakulteto, kjer sem študirala fizioterapijo in jo obiskovala šest let.

Pogrešaš Brazilijo?

Pogrešam predvsem hrano – acaraje, gre za nekakšen čips, ki je še posebej popularen v kraju, od koder prihajam – Bahia. Pogrešam pa tudi farino – to pa je nekakšna začimba. Seveda pogrešam tudi svoje prijatelje, ki živijo v Braziliji, ampak sem se privadila in se tukaj dobro počutim. Morje mi ne manjka, saj je tudi tukaj zelo blizu. Med prazniki in prostimi dnevi pogosto nisem v Sloveniji, ampak obiščem prijatelje, ki živijo ob italijanski obali. Zelo rada imam plažo in morje, saj je v Braziliji veliko morja, sonca, plaž. Blizu je hrvaška obala, slovenska obala, Italija, tako da lahko hitro obiščem morje, vendar ne razmišljam, da bi zapustila Maribor in se preselila k morju.

Prihajaš iz velikega mesta ali majhnega?

V Braziliji so velika mesta, tukaj mi je bolj všeč. Mesta so majhna, tempo je počasen, ni veliko naglice, gneče v prometu, tudi hrupa ni. Tam je bolj umazano, v Braziliji tudi ne ločujemo odpadkov. Okolje v Sloveniji je zelo čisto, veliko je zelenih površin.

Ali ti ustreza podnebje?

Tukaj me malo zebe, ampak sicer mi vreme ustreza. Zelo mi je všeč sneg. Zaenkrat ga samo opazujem, prvič sem ga videla lani. Sicer še ne smučam, ker je to zelo drag šport, ampak čez pet let upam, da bom tudi smučala. Upam sicer, da bom smučala že prej in da se bova učili smučati skupaj s hčerko.

Ali želiš ostati v Sloveniji?

Ja, za vedno. Sedaj sem še sama, kmalu pride hčerka, želim pa se tudi poročiti.

Kako si predstavljaš svoje življenje čez pet let?

Predstavljam si, kako odlično govorim slovensko, sem že opravila potrebne izpite, imam avto, živiva s hčerko v Sloveniji. Moja hčerka namreč tudi pride v Slovenijo. Ima 14 let in se že zelo veseli, da bo v Mariboru obiskovala šolo. Poskušam jo privaditi na življenje tukaj, tudi osnove slovenščine jo že učim. Zelo je brihtna, dobro govori angleško, zato mislim, da ji tudi slovenščina ne bo povzročala prevelikih težav.

Boš še kdaj obiskala Brazilijo?

Na koncu naslednjega leta, ko moram podaljšati tudi vozniško dovoljenje. V Sloveniji brazilske ambasade nimamo, zato moram tja, da podaljšam vozniško dovoljenje.

Si kdaj razmišljala, da bi se vrnila v Brazilijo?

Ne, samo viza mi v Sloveniji povzroča največje težave. Kljub temu me težave z vizo ne ovirajo, nadvse močno si želim ostati v Sloveniji. Morda bom o svojih izkušnjah nekoč napisala celo knjigo.

foto: arhiv Joelme Santoz Da Cruz