Svoje enomesečno bivanje v Mariboru je 5. oktobra začel letošnji prejemnik nagrade mlado pero za mladega kritika, Sašo Puljarević, ki je gost programa Literarna rezidenca MKC Črke za mlade perspektivne pisce in prevajalce v Hostlu Pekarna. Spletne dnevniške refleksije, ki jih je avtor ustvaril v času svojega bivanja v Mariboru, smo sproti objavljali na spletni strani MKC Maribor. Tukaj je njegov zadnji v seriji dnevniških zapisov.

Sašo Puljarević

Mariborski dnevnik III

(oktober, malo pa tudi november 2022)

***

ana

Sedela sva nad mestom in stopala so nama utripala v pretoplih čevljih za pretopel oktobrski dan. Ko si se preselila nazaj v ekran mobilnega telefona, si za sabo pustila dve umazani kavni skodelici na dnu pomivalnega korita in nekaj las na mojem plašču.

Vlak Maribor–Pragersko–Celje–Zidani Most–Ljubljana je s prvega tira odpeljal ob 18.12.

***

okrepčevalnica vlakec

Natalija me je prehitela. Ko sem se odpravljal z železniške, je priletelo sporočilo. V nedeljo zvečer sva pivo našla v antropološko-etnološko hvaležni beznici na postaji. Zdelo se je, da alkohol plava v zraku, a navkljub navideznemu obilju sva do piva prišla s težavo.

Zdi se mi, da sem veliko govoril.

***

pranger

Nizke klopi in nizki pisoarji za začasno nizke ljudi. Spet se praskam po bradi.

Nekaj platonskega je na prevajanju, nenehno poskušanje, izmišljevanje, kako naj se približam idealu, čeprav se sočasno zavedam, da ga nikoli ne bom dosegel. Ne vem, kdaj mi je tovrstna oblika trpinčenja postala všeč, načeloma ne bi rekel, da sem mazohist.

Spremljam debato o razmerju med potujevanjem in podomačevanjem. Spet to sprejemanje odločitev. Na koncu je vedno to tisto, kar me zjebe. Svobodna volja pod pogoji. Res super.

Stopim v toplo oblačno noč. Piha. Pripravlja se na dež. Sladkobni veter vrtinči jesensko listje in s tal dviguje prah. Na Starem mostu neki čapci vpijejo, mislim, da se pogovarjajo.

***

vsega je kriv Institute française

Tisto popoldne sem hotel poslušati spletni prenos pogovora o romanu Marie NDiaye.

Ne vem, mogoče sem si za zraven pripravil neko hrano, mogoče sem si odprl pivo. Ni pomembno.

Še en pogovor o delu, ki ga nisem prebral in ga verjetno tudi še lep čas ne bom. Če sploh.

Ob šestih se priklopim. Slaba povezava. Mladen Dolar v kubističnem slogu. Nekaj nenehno brni, komaj razbiram besede, ki se le s težavo prebijajo skozi elektronski šum. Potem ne zdržim več. Vstanem in grem na cigaret.

Povezava se končno umiri. Poslušam in mogoče pijem pivo. Nekdo me kliče, verjetno Ana, ne, zagotovo Ana. Govorim po telefonu in spet kadim.

Ko se vrnem za računalnik, ugotovim, da ne vem, kaj poslušam. Vidim Tanjo, pomaham ji.

Potem vse skupaj spet začne brneti. Začutim nekakšno povsem neracionalno kljubovanje. Zaprem pogovor in se čez labirint map prerinem do tiste jebene datoteke. Odprem, preskrolam do oseminšestdesete strani in preberem zadnji odstavek. To bo treba popraviti. Drugič.

Udarim nov odstavek in pišem.

Tudi če bo teh pet tisoč znakov s presledki vse, kar bom napisal v Mariboru, bo dovolj. Važno je začeti oziroma v tem primeru nadaljevati. Ni tu neke pretirane romantike, usedeš se in pišeš. Če hočeš, lahko tudi stojiš.

Če bi bil taprav pisatelj, bi hotel biti Dubravka Ugrešić.

***

pohorje

Z Roxico hodiva po debelih deskah, speljanih po močvirnatem gozdu. Zofek veselo teka naokoli, dviguje odpadlo listje in se valja po zelenem mahu. Zofek je pes, vesel pes.

Žgoče sonce se lesketa na gladini Črnega jezera. Želim si, da bi mi bilo vseeno in bi skupaj z Zofkom zaplaval. Vroče je.

Stojim ob Urškinem križu, kjer je neka Uršula nekoč zmrznila. Pozimi, jasno, danes je prevroče.

Na zeleni strmini smučišča Trije Kralji si predstavljam, kako se uležem in se odkotalim. Ali pa kako stečem navzdol v upanju, da me spodnese in v saltah priletim v dolino.

Kosilo v Jakcu. Zofek ima dovolj. Renči in laja na ljudi. Lahko ga razumem.

Iz hotela stopi povorka z nevesto v belem na čelu. Ali pa so bili prvi dečki v narodnih nošnjah s trobili?

Na poti nazaj z Roxico pametujeva o izvoru sramu. Nazaj v Mariboru pijeva pivo na Lentu.

Zvečer bi moral iti na neki dogodek v Pekarni. Oprosti, Nina, ker ti nisem nič sporočil, bil sem preveč utrujen in pijan.

***

Zbujam se v mlečna jutra. Sonce se kot bel cekin prebija skozi meglo in nato spet izgine.

Smeti so človekova najintimnejša stvar.

***

V Graz bom očitno šel kdaj drugič.

***

baje

Tolaži me, da za razliko od Aleksandra, ki se je ob tem skoraj zadušil, ta strašanski vzpon od Lenta do Glavnega trga zmorem brez hujših posledic.

V Ljubljani bom baje nehal kaditi.

***

mount everest ain't got shit on me

Zvečer na balkonu z lepega dobim napad patetike. Nekje sem prebral, pa se zdaj nikakor ne spomnim kje, da si lahko nostalgičen za trenutki, ki se odvijajo pred tabo.

Končno piha močan mrzel veter, v ušesih mi bobni glasba, razširim roke in obstanem kot Jezus nad Sao Paulom.

Tisto noč me je v sen zazibalo ritmično tleskanje in hropenje para iz sosednje sobe.

***

jutri

To je to. Jutri odhajam, domov, v Ljubljano, v resničnost. Občutek imam, da bi bilo zdaj lepo, če bi nekako bolj koherentno strnil svoje vtise, se zahvalil vsem vpletenim, vsem žabarjem pa odbrusil, da je Maribor res carsko mesto. Ampak to ni zapis te vrste.

***

reminiscence

»Jelte, kakva je to berbernica bila?«

»Mala, divna, vrlo lepa. Tu se ulazilo, a ovde je bila bubnjara, levo i desno ogledala, tamo radio, a na prozoru cveće.«

»Tu ste radili?«

»Tu sam igrao.«

»Kako igrali?«

»Ovako.«