Svoje enomesečno bivanje v Mariboru je 5. oktobra začel letošnji prejemnik nagrade mlado pero za mladega kritika, Sašo Puljarević, ki je gost programa Literarna rezidenca MKC Črke za mlade perspektivne pisce in prevajalce v Hostlu Pekarna. Spletne dnevniške refleksije, ki jih bo avtor ustvaril v času svojega bivanja v Mariboru, bomo sproti objavljali na spletni strani MKC Maribor, drugo izmed njih lahko preberete v nadaljevanju.

Sašo Puljarević

Mariborski dnevnik II

(oktober 2022)

***

svakog dana, u svakom pogledu, sve više napredujem

***

Šel sem na tržnico. V Ljubljani nikoli ne hodim na tržnico. Partljič se je vrnil v vrsto pri stojnici z mlečnimi izdelki. Pozabil je na maslo. Nekoliko pozneje je pri mesarju pozabil še nahrbtnik. Zdaj bi rad zapisal, da sva prav fletno pokramljala, ampak razen opravičila, ker se vriva in pojasnila, da ima pri prodajalki vsekakor več šans kot jaz, nisva zares spregovorila.

»Joj, gospod, Tone,« se je za hihetala mlekarica.

Nazaj čez Lent, kjer gostje lokalov na terasah prav po kontinentalno zajtrkujejo, pijejo pivo in lenobno mežikajo v sonce. Morda pa že kosijo. Tudi sicer težko sledim ustaljenim delitvam dneva in pripadajočim obrokom.

Ura je ena in zajtrkujem isti ementalec kot Partljič. Morda bo pomagalo. Pri čemerkoli že.

***

o zarečenem kruhu

Prebudil sem se v megleno jutro. Medtem ko sem si kuhal drugo kavo, je začelo sramežljivo deževati.

Zdi se mi, da se je vendarle nekaj premaknilo. Zdi se mi, da si vendarle želim nekaj napisati. Ampak ne še danes, jasno. Datoteke še ne bom odprl, naj želja še malo vzhaja, da pred belino zaslona ne bo prehitro izpuhtela. Danes je sobota. Če jutri dokončam kritiko, se lahko resničnega pisanja lotim v ponedeljek. Ponedeljek je dober dan za začetek.

***

Olga

Danes me vztrajno kliče tip, ki bi rad dobil Olgo. Ne vem več, kako naj mu dopovem, da bo s klicanjem te številke priklical samo mene. Kako že? Norost je, ko ponavljaš eno in isto stvar in pričakuješ drugačen rezultat (vstavi vir).

Če torej kdo pozna Olgo, ki je včeraj nekemu Štajercu dala napačno cifro, naj se mi, prosim, javi. No, razen če mu je nalašč dala napačno telefonsko, potem ji sporočite, da je tip zelo vztrajen in očitno misli zelo resno.

***

kalvarija

Tisto popoldne je Maribor krulil kot svinja pred zakolom. »Kar je noro, je noro,« je brundal sivolasi gospod poleg mene, medtem ko je na zaplati asfalta pod nama nekdo vztrajno driftal. S Kalvarije se je zdelo, da cviljenje odmeva po celem mestu.

Vroče je in obletavajo me roji nekakšnih pikapolonic. Morda pa sploh niso pikapolonice. Brenčanja se otresem šele, ko zavijem v gozd.

Na poti nazaj lomastim po ograjenih cvetličnih vrtovih, preskakujem ograjice in stopam po gredicah. Pričakujem, da se bo vsak hip na nekem oknu odstrnila zavesa, prikazal se bo namrščen obraz in nekaj zavpil. Tišina. Priznam, moja buži šibka točka so staromeščanske vile.

Nazaj na cesti. Stojim pred bivšim Hutterjevim domovanjem, zdaj je v njej nekaj policijskega. Razmišljam, da bi o tovarnarju rad izvedel kaj več, ko se ob meni ustavi gorilast črn avto. »Lahko nekaj vprašam?«

Pa kje si mene najdu.

***

mogoče samo piha

Včasih se mi zdi, da lahko na koži občutim, kako mineva čas. Ne zajebavam. Sedim na balkonu in čutim, kako mi telo oblizuje nekakšna lahkotna zmes, ki se hip za tem nepovratno izgubi v daljavi. Mogoče pa samo piha.

***

resno vprašanje

Kdo bere kritike?

***

Po ulicah se zvonko mešajo jeziki, štajerščina, španščina Erasmus študentov, razne čefurščine, otroci štajerščine in čefurščine. Na vogalu se skoraj zaletim v redko ptico, črnogorščino. »Viđi, i ođe ima pekara Centar.«

Nekoliko kasneje v piceriji mama debelušnemu fantiču, kaj pa vem, deset do petnajstletniku, ki kos margerite utaplja v pekočem olju in pri tem izmenično sopiha in mlaska, pojasnjuje: »Če se ne boš lepo učil in pa imel dobrih ocen, te bomo sem vpisali v šolo. Tu pa so sami ta črni.«

***

največji novejši dogodek

Še vedno nič.

***

tisto noč ne vem, kaj sem videl

Spet v gledališču. Veliki oder, Pipan se bode z Jančarjem. Ogromno ljudi. Metuljčki, srajce, kravate, dolge toalete z razporkom do bokov, hozentregerji, lesketajoče se oprave, sladkobni parfumi, ženski in moški. Za hip pomislim, da sem pomotoma vdrl na nek maturantski ples.

Sploh ne gre za to, da bi bila predstava zelo slaba. Je bilo kdaj že huje, ne maram pa, ko me ima nekdo za idiota, sploh če se pri tem še ves čas dere name. Po predstavah sem čutil že marsikaj, tokrat sem bil prvič iskreno užaljen.

***

kroglice pregelk

Hodim ob Dravi. Pri rekah nikoli ne vem, ali stojim na desnem ali levem bregu. Največkrat se zmotim. Kot da bi bil moj notranji občutek za tok, v nasprotju z dejanskim. Velja to samo za reke? Uf, kako modra misel, zdaj se sam sebi gotovo sila dopadeš.

Na otoku vonj po gnilem. Svež vonj odpadlega listja in zatohel vonj, ki veje iz rekel. Mulj se nabira na skalah in se lesketa v soncu, ki prodira skozi vse redkejše krošnje. Mirno je.

Nazaj grede srečam ekspedicijo iz vrtca. Mali ljudje se držijo za roke in v parih hodijo en za drugim. Vzgojiteljici tokrat molčita. Človečkom kapice rinejo na oči, roke se izgubljajo v rokavih predebelih bundic. Ne spomnim se, ampak predstavljam si, da so obuti v dežne škorenjce, tiste plastične, pisane. Ko grem mimo, se rokice naenkrat dvignejo. Z odprtimi usti in nekakšno odsotnostjo v očeh mi cela četica začne mahati. Nasmehnem se in pomaham nazaj, preseneti me iskreno veselje, ki me ob tem preplavi.

***

Pariz

V Usedlinah Puc v nekem prizoru pravi: »in nikamor nisem šel in nič nisem videl, ne spomnim se niti, kaj sem gledal, bilo mi je v redu«.

Danes je dan Maribora.

***

apatija v času magičnega mišljenja

Amfiteater Filozofske fakultete. Drajsam se na nekem čudnem stolu, pribitem v tla, z gibljivim sedalom, medtem kot kuštravec za govorniškim odrom ponavlja, kako jim je v čast, da je danes z nami ugledna gostja, profesorica, profesor doktor Renata Salecl. Muzam se in se še naprej drajsam naprej-nazaj.

Rad imam dobra predavanja.

***

ostariću, neću znati

»Zdaj pa tako – prideš domov, se lotiš branja, petdeset strani do kosila, to pomeni, da do srede prebereš in začneš pisati kritiko, prav, potem nekaj skuhaš, mogoče danes makarone, tiste metuljčke moraš porabiti, prav, ob kosilu, ena epizoda serije, morda dve če boš spet gledal Friendse, prav, popoldne pa korekture, prebiti se moraš čez polovico, to bi šlo, prav, piši Andreju, kaj s tistimi narekovaji in zamiki na vrhu strani, ampak to lahko počaka do ponedeljka, mogoče najdeš še kakšno dilemo, prav, to potem v ponedeljek, greš ta teden v Graz?, malo mi že zmanjkuje časa, no, piši Nataliji, to je prvi pogoj, prav, ampak v ponedeljek, to bo očitno dan za komuniciranje, prav, če končaš do osmih bi danes lahko pogledal kakšen film, ampak ne spet kakšnega treša, prosim, prav, samo da ne začne deževati preden pridem do sobe, važno, da si vzel vse najdebelejše puloverje, dežnika pa nisi spakiral, ampak saj bo baje samo danes deževalo, jutri bo že sonce, jutri pride Ana …«

Nasproti mi gre gospod, ki gleda nekam mrko ali pa vsaj začudeno. Ga poznam? Bi ga moral poznati? Ampak v njegovem pogledu ni tiste topline, ki veje iz obrazov znancev. Gospod gre mimo mene, ozrem se, oba se, in čez ramo se še enkrat spogledava.

Ko prečkam cesto me prešine: »Sašo, morda je skrajni čas, da se nehaš pogovarjati sam s sabo, vsaj ko si zunaj, prosim.«

***