Svoje enomesečno bivanje v Mariboru je 5. oktobra začel letošnji prejemnik nagrade mlado pero za mladega kritika, Sašo Puljarević, ki je gost programa Literarna rezidenca MKC Črke za mlade perspektivne pisce in prevajalce v Hostlu Pekarna. Spletne dnevniške refleksije, ki jih bo avtor ustvaril v času svojega bivanja v Mariboru, bomo sproti objavljali na spletni strani MKC Maribor, prvo izmed njih že v nadaljevanju.
Sašo Puljarević
Mariborski dnevnik I
(oktober 2022)
***
vlak
***
koordinate
Kot gargojla čepim na vrhu stavbe, medtem ko na mesto pod mano pada jesen. Piha. Na oknih Kirurške stolpnice naravnost pred mano kičasto poplesuje rdečkasta svetloba. Še en dan se leno vali za obzorje. Pred očmi mi poblisne podoben prizor iz nekega drugega drugega največjega mesta v neki drugi državi. Ne za dolgo. Utripanje v levem zornem kotu me spomni, da se igram gargojlo. Na nizkih blokih se prižigajo oranžna okna. Lahko bi bil voajer. Kakšna je pravzaprav razlika med voajerjem in gargojlo? Na desno Pekarna. Že dva dni jo samo ovohavam. Gargojle pač niso znane po gibčnosti in mobilnosti. Veter se zaletava v kos platna nad mano. Spodaj staro-novi kip Tita. Prejšnji teden je neki fant tu bojda zabodel nekega drugega fanta. Tito je molčal. Ne prvič. Nič nenavadnega. Ne za kip ne za mrtveca. Zrak zavibrira v ritmu bobnenja železnice. Za hip preglasi vse drugo.
***
koordinate, drugič
Jesen v nasprotju s pričakovanji (mojimi, jasno) ni prinesla katarze. Hrup v mislih se ni polegel, ampak se je samo umaknil drugemu, tistemu, ki buči v molu. Še vedno kadim. Morda bo bolj katarzična prihodnja jesen. Morda pa ne. Morda pomeni zelo malo.
***
številke
Sedemindvajset let, osem let faksa, šest dni samostojni podjetnik, eno dekle, pol staršev, par kritik, en prevod, en nedokončan roman, zvrhan koš patetike, prvič zares v Mariboru.
***
ekspanzija mogočega in kompleksnost zavesti
Spustil sem se s svojega stolpa. Bi moral zapisati kaj o Lentu, kužnem znamenju, sinagogi, Židovskem trgu, treh ribnikih? O toposih, ki moje besedilo spreminjajo v topos? Drugič.
Vetrinjski dvor zvečer. Odprtje festivala računalniške umetnosti. Še pred začetkom hitro po stopnicah v predprostor, kjer stoji osrednja razstava. Knjige Janeza Strehovca. Vsaka na svojem stolpiču. Praskam se po bradi in poskušam dajati vtis, da vem, kaj gledam. Dotaknem se knjige, prelistam jo, knjige so za dotikanje. Šele kasneje se zavem, da to v tem kontekstu morda ne drži. Ampak knjig se znam samo dotikati. Najbrž to povzame moj odnos do vizualne umetnosti.
Ko pozneje med vodenim ogledom skušam prisluhniti neki umetnici, ki pojasnjuje koncept svoje inštalacije, nekje pade kozarec, lomljenje stekla in hipno tišino pa nato začne rezati vpitje mimoidočega – guuuuušti, guuuušti, guuuuušti! Muzam se in ne sledim več, o čem govori umetnica. Razmišljam o interakciji med delom in občinstvom, pa četudi tistim nehotnim, naključnim, ampak misli ne morem razviti, ker inštalacije zaradi gruče, ki se drenja pred mano, sploh še nisem videl. Ko bom šel kasneje mimo, bom ugotovil, da gre za posnetek ženske, ki leži v travi. Jebiga, zgrešil sem point, več sreče prihodnjič.
***
Datoteke z romanom se še vedno nisem dotaknil. Odprl? Kako se dotakneš digitalne datoteke? Evo vam ekspanzijo mogočega. Zavest ostaja še vedno precej elementarna. Povej naravnosti – strah te je.
***
policaji so piškoti
In vendar še malo o kompleksnosti zavesti. Neke druge. Ob hostlu teče železniška proga, ki jo veliko ljudi na poti s taborske na tisto bolj hoch stran mesta prečka tam, kjer je to najbliže ne pa tudi birokratsko-gradbeno urejeno. Petra pravi, da vsake toliko čuvarji pravil postavijo ograjo, žico, ki jo nato prečkalci hitro precvikajo, odstranijo. Razmišljam, da sploh ne gre za bližnjico, temveč za kleš med pekarniško in policijsko mentaliteto.
Dečki v modrem sicer redno in z različnimi prevoznimi sredstvi krožijo po becirku. Varujejo sebe. Trenutno ograje ni. Upam, da jo postavijo še ta mesec. Rad bi videl, kako jo bodo porušili.
***
sporočilca
Danes grem v gledališče gledat Življenje je sen. Večerni dogodki imajo zadnje čase res posrečena imena.
***
danes je nedelja
Danes sem načrtno ostal brez cigaret, potem pa pohlevno tekel na črpalko po novo škatlico. »A vžigalnik mamo?« me je vprašala prodajalka, verjetno mlajša od mene. »Mamo, mamo,« sem odgovoril in po tiho upal, da me bo vprašala za osebno.
Danes sem dobil obisk. Iz Ljubljane, v resnici pa iz Gradca in Španije. Vse bolj se mi zdi, da je Gemma pobegnila iz nekega literarnega dela, ki bi ga z veseljem bral.
Danes sem med obiskom na Lentu pil mošt, ki je imel okus po hruškovem soku. Sladkoba mi je topo obležala v želodcu, skupaj z njo pa tudi nekakšna melanholija.
Danes sem za večerjo jedel ostanke kosila, posode ne bom pomil. Zdi se mi, da se mrači vse hitreje.
Danes sem ugotovil, da čas vse bolj štejem s številom znakov, prebranih in napisanih. Z izborom čtiva imam srečo, s pisanjem malo manj. Sprašujem se, kaj bi bilo, če romana, tega, zaradi katerega sem v Mariboru, sploh ne bi odprl. Ampak tega ne povem naglas.
Danes sem, ko sem se vračal v hostel, na eni od stavb Pekarne zagledal grafit. PULJKO. O tem v resnici nočem pisati. Prav, vsaj danes ne.
***
dolg
O predstavi lahko rečem le, da je precej falična. Karkoli si predstavljate pod tem, najbrž ni napačno.
***
kruh naš vsakdanji
Stvari, ki jih počnem, delam, lahko razvrstim glede na obratno sorazmeren odnos med željami in zaslužkom. Zaenkrat količinsko najpogosteje kolovratim nekje na zlati sredini. Ampak to na dolgi rok ne bo vzdržno, pri čemer res nimam visokih standardov. Rezerve bodo pošle, in čeprav trenutno relativno uspešno cuzljam javni budžet, bom moral output v prihodnje nujno povečati. Ali pa ne. Ampak potem sledi odklop. Kar ni nujno slabo, saj se včasih glede na naravne danosti tudi želje izkažejo za prevelikopotezne. Ampak nocoj še ne. Pijem renski rizling iz skodelice – ker kozarca nimam, malo pa se mi tudi dopade, če sem iskren –, medtem ko ozadju pa Jimmy Fontana gruli – il moooondo, non si è fermato mai un momento …
***
favna neke sobe
Zdi se mi, da moj brlog začenja prevzemati vonj po meni. Sicer sem vedno mislil, da gre bolj za zatohlost, ampak tokrat sem prepoznal vonj iz Novega Sada in Beograda, kjer sem prav tako dlje časa bival v sobah, podobne velikosti. Jutri pride gospa zamenjat posteljnino in brisače.
Do zdaj me je obiskalo več smrdljivcev, tistih hroščev, vse sem jih lepo pometal čez balkon, ena vrana se mi je posrala naravnost pred balkonska vrata, sršen pa je prišel na večerni obisk, ki se zanj, potem ko nikakor ni hotel oditi, ni končal najbolje. Dokaze, madež na preprogi, sem uspešno odstranil.
***
nobel
Kopitar čevlje sodil sem v Sodnem stolpu. Večer resnično ni šel po gobe.
***
razglednica
Resnično ne pogrešam ljubljanske megle. Najbrž imam srečo, a sonce sije že vse odkar sem prišel, razen ponoči, jasno, pa tudi ob to bi se lahko kdo astronomsko spotaknili. Jutro je, torej enajst dopoldne. Sedim pred kapelico na Piramidi, sonce mi tolče naravnost v oči in sočasno raztaplja meglice nad mestom. Ne, to ni isto kot ljubljanska megla. Za mano Devica, pod njo pa napis, ki ga s pomočjo upehane srednješolske latinščine rekonstruiram. Nekaj z brezmadežnim spočetjem in pomočjo. Hecno, da prosimo za pomoč nekoga, ki se še pred lastno nosečnostjo ni zmogel ubraniti. Ampak zdaj po nepotrebnem postajam ciničen, Maribor pod mano je lep. Na veduti iščem zapik, hostel, neuspešno. Okljuki Drave na levi se zlovešče lesketajo. Zadaj širina Dravskega polja, spomni me na Barje, ki se mi je vedno zdelo bolj moje kot pa ljubljansko.
Nazaj v mesto se spustim po strmi bližnjici in zlahka si predstavljam, kako si pri tem razčesnem betico. Tokrat na srečo ne.
V mestnem parku se igrajo skupinice otrok, vzgojiteljice očitno povsod vreščijo v isti tonaliteti. Zavijem na Gosposko: slinim se nad baklavami v izložbi sveže odprte prodajalne s turškimi slaščicami, v pekarni malo naprej, kjer izvem, da je turška slaščičarna prav tako kot jaz na sveže, kupim kruh z olivami, ustavim se še v knjigarni. Nato obsedim v kavarni pri Vodnem stolpu. Skoraj prepričan sem, da za sosednjo mizo sedi Božo Vrećo. Maribor je bil to jutro lep.
V knjigarni nisem kupil ničesar. Najprej me je zmedla postavitev – osebna rast, napeto, za dušo – navajam po spominu. Ko sem naposled na policah z oznako, citiram, potopite se v zgodbo le našel leposlovje, me je pograbila mrzlica. Čez čas sem v rokah držal zajeten kup in finančno vest tolažil z mislijo, da je edino pravilno, da del štipendije vrnem kulturi. Potem sem se spomnil, da jo bom tako ali tako moral dobršen del vrniti v javni proračun in knjige lepo zložil nazaj. Nasmehnil sem se prodajalki in ji zaželel nasvidenje.
***
Smrt boga in otrok
»… in še zmer si tle / nekje između / tega kar si bil / in tega kar si hotu postat/ između si …«
***
Balkonski triptih
