NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

‘‘Že od nekdaj se izražam z risanjem svojih čustev’’

Intervju z umetnico Amadejo Kirbiš

Razstava »Kaj se skriva notri?«, umetnice Amadeje Kirbiš, skozi digitalne kolaže odpira teme osebnih izkušenj, čustev, identitete in družbenih vprašanj. Z razstavo v Kulturnem inkubatorju se umetnica prvič predstavlja širši publiki in obiskovalca spodbuja k razmisleku o tem, kaj pogosto skrivamo v sebi. Ob tej priložnosti smo v sklopu Novinarske šole MKC Maribor z Amadejo Kirbiš pripravili intervju o nastanku razstave, njenem ustvarjanju in sporočilih, ki jih želi prenesti obiskovalcem.

Kako bi na kratko predstavili razstavo »Kaj se skriva notri?«?

Razstava je predvsem moja predstavitev mene kot umetnice širši publiki. Skozi dela raziskujem svoje notranje doživljanje, osebne izkušnje in teme, o katerih se mi zdi pomembno govoriti, čeprav jih družba pogosto pometa pod preprogo. Pomemben del razstave je tudi razkol med svetlo in temno stranjo – med tem, kar kažemo navzven, in tem, kar se skriva globlje v nas.

Od kod je prišla ideja za naslov razstave?

Želela sem naslov, ki bi vzbudil zanimanje in ljudi že iz same radovednosti privabil na ogled. »Kaj se skriva notri?« se mi je zdel primeren, ker se nanaša tako na vsebino mojih del kot tudi na mene samo. Sprašuje, kaj se skriva za površjem in kaj vse nosimo v sebi, pa tega drugim ne pokažemo.

Kako ste se po ustvarjalni suši ponovno vrnili k umetnosti?

Najprej sem želela ponovno začeti risati, vendar se mi je vse zdelo pusto in brez prave iskrice kreativnosti. Nato sem leta 2025 obiskala razstavo v Fotostolpu, kjer je umetnica razstavljala črno-bele kolaže. Njena dela so me zelo navdihnila in želela sem tudi sama poskusiti. Ko sem ustvarila prvi kolaž, sem se v tovrstno ustvarjanje preprosto zaljubila.

Zakaj ste se odločili prav za ustvarjanje digitalnih kolažev?

Ker uporabljam iPad in program Procreate, se mi je digitalni način ustvarjanja zdel zelo dostopen in praktičen. Lažje najdem material, ki ga potrebujem, slike lahko natančno obrežem, hkrati pa se lahko poigravam s filtri, efekti in različnimi kombinacijami. Pri digitalnih kolažih mi je všeč tudi to, da ne potrebujem kupovati revij ali knjig in da ni toliko odpadnega materiala kot pri analognih kolažih. Oba načina ustvarjanja sta mi zelo zabavna, vendar mi digitalni omogoča veliko svobode.

Kako osebne izkušnje vplivajo na vaše ustvarjanje?

Od nekdaj sem rada risala svoja čustva, saj pogosto nisem vedela, kako drugače bi se izrazila. Veliko mojih zgodnjih risb in karakterjev je nastalo zato, da sem lažje procesirala dogajanje v svojem življenju, tudi če se tega takrat nisem zavedala. Moje travme so dolgo časa negativno vplivale name, kasneje pa sem jih poskušala preobraziti v nekaj produktivnega za svojo dušo in morda tudi za nekoga, ki se prepozna v katerem od mojih del.

Katere teme ste želeli izpostaviti z razstavo?

Želela sem izpostaviti predvsem feminizem, LGBT tematike, spolno nedotakljivost ter tudi širše teme, povezane z našim notranjim doživljanjem in družbenimi pričakovanji. To so teme, ki so mi blizu in o katerih se mi zdi pomembno govoriti.

Zakaj se vam zdi pomembno govoriti o temah, kot so mentalno zdravje, seksizem in LGBT tematike?

S temi temami imam izkušnje že od malih nog, z leti pa jih vedno bolje razumem in o njih lahko tudi bolj kritično razmišljam. Težko mi je ostati tiho, ko se dogaja krivica, zato se mi zdi umetnost odličen medij za ozaveščanje o socialnih problemih. Vedno sem bila obdana z ljudmi, ki na nek način niso ustrezali družbenim pričakovanjem, in privilegij mi je bil slišati njihove izkušnje. Mislim, da je pomembno, da se o njih govori.

Kako ste izbrali dela, ki so danes predstavljena na razstavi?

Vsa dela so nastala posebej za to razstavo. V glavi sem imela zgodbo, ki sem jo želela povedati o sebi, nato pa sem jo morala samo še pretvoriti v slikovno podobo. Pri izboru mi je bilo pomembno predvsem, da dela skupaj tvorijo smiselno celoto in predstavijo različne plati moje zgodbe.

Kaj želite, da obiskovalci občutijo ali odnesejo s seboj po ogledu razstave?

Želim si, da obiskovalec ob mojih delih občuti vsaj eno čustvo. Naj bo to gnus, veselje, jeza, žalost ali poistovetenje – če se nekaj v njem premakne, sem dosegla svoj cilj. Zdi se mi zelo pomembno, da umetnost vzbudi čustva ali razmišljanje, saj se nas takšna dela veliko bolj dotaknejo in si jih tudi lažje zapomnimo.

Kaj bi povedali nekomu, ki vašo umetnost vidi prvič?

S svojimi deli sem se razgalila in dovolila, da sem ranljiva. Upam, da bo kdo v njih našel delček sebe – nekaj, kar je morda dolgo potlačeval ali se tega sramoval. Če lahko to vidi prikazano na lep, a hkrati močan način in mu to prinese vsaj malo tolažbe ali občutka, da ni sam, potem je moja umetnost dosegla svoj namen.

Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović

Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.