NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR
‘‘Duševno zdravje mladih ni individualna težava posameznika’’
Intervju s Seleno Rozman, predsednico Društva za psihološko svetovanje Kameleon
Projekt VITA v ospredje postavlja ustvarjanje varnega in vključujočega prostora za dijake, kjer lahko brez zadržkov odpirajo teme, kot so duševno zdravje, samospoštovanje, stres, čustva, odnosi in odraščanje. O projektu, izzivih, s katerimi se srečujejo mladi, ter pomenu preventivne psihološke podpore smo se v sklopu Novinarske šole MKC Maribor pogovarjali s Seleno Rozman, predsednico Društva za psihološko svetovanje Kameleon.
V intervjuju z Rono Valant Sičanović sogovornica pojasnjuje, kako je nastala ideja za projekt VITA, kakšne oblike pomoči so na voljo mladim in zakaj je odprt pogovor o duševnem zdravju ključnega pomena za njihovo dobrobit ter razvoj. Srečanja v sklopu projekta se imenujejo Podporne skupine za dijake in vsako prvo sredo v mesecu potekajo v Kulturnem inkubatorju.
Kako je nastala ideja za projekt VITA?
Ideja za projekt VITA izhaja iz razumevanja, da se duševno zdravje mladih ne sme več obravnavati zgolj kot individualna težava posameznika, temveč kot širše družbeno in razvojno vprašanje. Nastal je kot odgovor na potrebo po destigmatizaciji duševnega zdravja, krepitvi čustvene pismenosti ter ustvarjanju varnega in vključujočega okolja, v katerem bodo mladi lahko govorili o svojih stiskah brez strahu pred obsojanjem. Hkrati projekt izhaja iz spoznanja, da je za učinkovito podporo mladim nujno razumeti tudi dejavnik spola pri oblikovanju njihovih izkušenj z duševnim zdravjem ter razvijati spolno občutljive pristope, ki bodo omogočali, da so potrebe vseh mladih prepoznane, slišane in ustrezno naslovljene.
Kakšni so glavni cilji projekta in komu je prvenstveno namenjen?
Glavni cilj projekta je krepitev duševnega zdravja mladih kot temelja za njihovo večjo družbeno vključenost, osebno stabilnost in aktivno participacijo v skupnosti. Med ključnimi cilji projekta so neposredno lajšanje duševnih stisk mladih, razvoj veščin za prepoznavanje in izražanje čustev, krepitev samopodobe in zmanjševanje občutkov osamljenosti ter ustvarjanje podpornih okolij, v katerih mladi niso razumljeni kot pasivni prejemniki pomoči, temveč kot aktivni soustvarjalci sprememb. Pri tem je rdeča nit aktivnosti projekta seveda tudi uveljavljanje spolno občutljivega pristopa k duševnemu zdravju, kar pomeni boljše razumevanje različnih načinov, kako dekleta in fantje doživljajo stiske, iščejo pomoč ali pri tem ostajajo spregledani.
Zakaj se vam zdi pomembno, da imajo mladi dostop do brezplačne psihološke podpore?
Mnogo mladih se sooča z raznolikimi stiskami, nimajo pa ustreznega sogovornika ali podporne skupine, kjer bi lahko delili svoje občutke, misli in vsakodnevne življenjske situacije. V Sloveniji obstaja tudi zelo veliko različnih institucij, društev, zavodov, ki nudijo mladim pomoč, ne vedo pa, kam se obrniti - tudi pri tem lahko pomagamo. Na ta način lahko podpremo njihov razvoj, pomagamo pri razreševanju njihovih dilem ali pa smo zgolj podpora in smerokaz na njihovi življenjski poti.
S kakšnimi stiskami se danes najpogosteje soočajo dijaki?
Glede na raziskave se dijaki najpogosteje soočajo z anksioznostjo in tesnobo, depresijo in depresivnostjo, psihosomatskimi simptomi (glavoboli, nespečnostjo, utrujenostjo), šolskim stresom in pritiski, izgubo motivacije in smisla, pesimizmom glede prihodnosti, eksistencialnimi skrbmi (glede stanovanja in zaposlitve), problematično rabo digitalnih tehnologij in socialnih omrežij ter osamljenostjo in socialno odtujenostjo.
Kako potekajo podporne pogovorne skupine v praksi?
Srečanja so polstrukturirana in dovolj fleksibilna, da se prilagodijo potrebam skupine. Na začetku vsakega srečanja namenimo čas uvodnim aktivnostim za spoznavanje, povezovanje in ustvarjanje varnega vzdušja. Osrednji del vključuje psihoedukacijo, interaktivne aktivnosti in vaje, igre in refleksije ter pogovor in izmenjavo izkušenj. Delo poteka raznoliko – v celotni skupini, v manjših skupinah ali v parih. Na koncu srečanja sledi zaključni krog, kjer udeleženci delijo svoje vtise ali spoznanja.
Kaj pomeni ustvariti “varen in zaupen prostor” za mlade?
Da nam je pomembno, da se mladi počutijo dovolj prijetno in sproščeno, da lahko v družbi vodje skupine in ostalih prisotnih prosto govorijo in izmenjujejo izkušnje, misli in občutke ter se povezujejo z drugim člani. Zaupnost pa velja za vse prisotne, da kar se pove v skupini, tam tudi ostane in informacij o drugih ne delimo naprej. Tako se učijo tudi varovati in spoštovati osebne informacije o drugih.
Katere teme boste odpirali na srečanjih?
Teme srečanj so zasnovane kot smernica za pogovor, ne kot predavanje. Prostor ostaja odprt za izkušnje, vprašanja in razmišljanja udeležencev. V letih 2026 in 2027 bomo skupaj naslavljali teme, ki so blizu vsakdanjemu življenju dijakov: od skrbi zase in samospoštovanja do vpliva zaslonov in motivacije, učenja, postavljanja ciljev, stresa in sprostitvenih tehnik. V letu 2027 bomo poglobili pogovor o čustvih, anksioznosti, obvladovanju jeze, odnosih in ljubezni, komunikaciji, iskanju identitete in spolni usmerjenosti, zasvojenosti ter zdravem življenjskem slogu.
Kako mladi običajno reagirajo, ko prvič pridejo v podporno skupino?
Večina mladih pride prvič z mešanimi občutki — radovednostjo, a tudi zadržanostjo. Normalno je, da je na začetku prisotna določena mera nelagodja ali negotovosti, saj je skupinski pogovor za mnoge nova izkušnja. Prav zato vsako srečanje začnemo z uvodnimi aktivnostmi, ki pomagajo ustvariti varno in sprejemajoče vzdušje, da se udeleženci počasi sprostijo in spoznajo drug drugega.
Se mladi danes lažje pogovarjajo o duševnem zdravju kot v preteklosti in kako pomembna pri tem je medvrstniška podpora?
V splošnem menim, da ja, saj se o duševnem zdravju bolj ozavešča. Med mladimi je govoriti o duševnem zdravju manjša stigma kot med starejšimi. Pogovor o čustvih, stiski in iskanju pomoči postaja vse bolj normalen del vsakdanjega življenja mladih. Prav tako je zelo pomembna medvrstniška podpora, saj je socialna podporna ena izmed najpomembnejših varovalnih dejavnikov, da se stiske ne razvijejo v motnje. Zelo je pomembno, da imamo možnost govoriti o sebi z nekom, ki nas posluša, podpira in je za nas na voljo, ko to potrebujemo.
Skupine niso namenjene psihoterapiji, ampak preventivni podpori. Kakšna je razlika?
Podporne skupine so preventivna oblika dela. Namenjene so vsem mladim, ki želijo bolje razumeti sebe, krepiti psihološke veščine in se povezati z vrstniki, ne glede na to, ali se soočajo s kakšno konkretno stisko. Psihoterapija pa je strokovna obravnava, ki je namenjena posameznikom z izraženo duševno motnjo ali globljo psihološko stisko in poteka individualno z usposobljenim terapevtom. Lahko bi rekli tudi, da podporna skupina gradi odpornost in veščine, preden težave nastanejo ali se poglobijo, psihoterapija pa se ukvarja z že prisotnimi težavami. Če pri katerem od udeležencev prepoznamo potrebo po dodatni strokovni pomoči, ga usmerimo naprej.
Kako prepoznati trenutek, ko mladostnik potrebuje dodatno pomoč ali strokovno obravnavo?
Prepoznami lahko tako, če opazimo, da ima mladostnik večje težave kot sovrstniki pri npr. vzpostavljanju stikov, izražanju občutkov, če doživlja močna neprijetna čustva, če govori o dolgotrajnejših občutkih npr. samote, depresivnosti, tesnobe, stresa, če doživlja ali tudi če izvaja nasilje, govori o samomorilnih mislih, navaja o družinskih težavah, ima psihosomatske težave (npr. pogost glavobol, slabost, visok srčni utrip …) itd. Torej pomembno je, da ali sami opazimo znake ali nam mladostnik to pove sam ter prek individualnega razgovora usmerimo po potrebi naprej.
Kaj si želite, da bi mladi odnesli od teh srečanj?
Želimo si, da bi vsak udeleženec odšel s srečanja z nekaj novim, npr. z boljšim razumevanjem sebe, svojih čustev in vedenja, a tudi z večjo empatijo do drugih. Upamo, da bodo razvili navado samorefleksije, ki jim bo koristila dolgo po koncu skupin, in da bodo v varnem okolju morda spoznali tudi koga novega, s katerim si delijo podobne izkušnje.
Kako pomembno je, da so storitve za mlade dostopne in brezplačne?
Dostopnost in brezplačnost sta po našem mnenju nujni, ne le zaželeni. Skrb za duševno zdravje mladih je namreč hkrati skrb za prihodnost družbe, za boljše počutje posameznikov, bolj zdrave odnose, večjo povezanost v skupnosti ter osebnostno čvrstejše in čustveno okrepljene nove generacije. Zgodnja podpora zmanjšuje dolgoročne posledice, npr. manj obremenitve zdravstvene in socialne blagajne, manj bolniških odsotnosti in večjo produktivnost. Mladi, ki pravočasno dobijo pomoč, živijo bolje, kar se pozna na ravni celotne skupnosti.
Kakšno vlogo imajo pri vključevanju mladoletnikov starši oziroma skrbniki?
Pri mladoletnih udeležencih je vloga staršev oziroma zakonitih skrbnikov formalno pomembna, saj prijavnico izpolnijo oni, prav tako podpišejo soglasje za udeležbo. Mladoletni udeleženec soglasje sopodpiše. S tem starši izrazijo zaupanje in podporo sodelovanju svojega otroka v skupini, kar je tudi vsebinsko dragoceno. Ko odrasli doma podpirajo mladostnikovo skrb za duševno zdravje, to pozitivno vpliva na njegovo pripravljenost za odprt pogovor in osebnostno rast.
Kaj bi sporočili mladim, ki oklevajo s prijavo, ker jih je strah ali jih skrbi stigma?
Razumemo, da je prvi korak lahko najtežji. Skupina je varen prostor brez prisile, kjer lahko spoznate nove prijatelje. Nihče ni dolžan deliti več, kot želi, in nihče ne bo obsojan. Pridete lahko že na eno srečanje in se sami odločite, ali vam ustreza. Mnogi udeleženci so bili sprva zadržani, a so hitro ugotovili, da niso sami v svojih izkušnjah, kar lahko deluje razbremenjujoče.
Kaj za vas osebno pomeni delo z mladimi v okviru projekta VITA?
Delo z mladimi me navdaja z upanjem in veseljem. Vsak stik z mladim človekom, ki išče podporo ali želi bolje razumeti sebe, v meni vzbuja spoštovanje in hvaležnost za izkazano zaupanje. Mladi me s svojo odkritostjo in iskrenostjo nenehno učijo in spodbujajo k poglabljanju razumevanja in prav to me pri tem delu polni in motivira.
Kako vidite prihodnost programov psihološke podpore za mlade v Sloveniji?
Upam, da bo psihološka podpora za mlade v prihodnosti še bolj dostopna, sistemsko podprta in destigmatizirana. Potrebe so velike, saj podatki kažejo, da se duševno zdravje mladih v Sloveniji poslabšuje, hkrati pa povpraševanje po strokovni pomoči narašča hitreje, kot ga sistem trenutno zmore pokrivati. Verjamem, da imajo nevladne organizacije pri tem pomembno vlogo kot dopolnilo javnemu sistemu, a tudi kot prostor za inovativne, mladim prijazne oblike podpore. Želim si, da bi preventivni programi postali standardni del življenja mladih ne kot izjema, ampak kot nekaj samoumevnega.
Avtor ica prispevka: Rona Valant Sičanović
Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.