NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

Želim si, da ob razstavi obiskovalec pomisli na dobrobit živali

Intervju z umetnico Stello Klajnšek

Stella Klajnšek je devetnajstletnica, ki se v zadnjih letih intenzivneje posveča ustvarjanju z ogljem. V svojih delih se osredotoča predvsem na upodabljanje živali, pri čemer skuša skozi risbo ujeti njihov karakter, gibanje in energijo. Njena dela poudarjajo lepoto živalskega sveta ter hkrati opozarjajo na pomen narave in odnosa ljudi do živali. Na ogled bodo v Kulturnem inkubatorju od torka, 7. aprila 2026, ko se ob 18. uri odpira njena razstava Črno-belo. Razen če ne.

V pogovoru za Novinarsko šolo MKC Maribor je Stella pred odprtjem razstave v Kulturnem inkubatorju, ki bo tam na ogled do konca meseca, razkrila, kako se je začela njena pot z risanjem z ogljem, kako poteka njen ustvarjalni proces ter kaj želi, da obiskovalci začutijo ob pogledu na njene risbe.

Kdaj si začela resneje ustvarjati z ogljem in kaj te je pri tej tehniki najbolj pritegnilo?

Z risanjem se ukvarjam že zelo dolgo, najbrž že od svojega 10 leta. Vendar risanje z ogljem, me je pritegnilo šele pred približno dvema letoma. Pravzaprav čisto »pomotoma« bi lahko rekli, ko sem dobila škatlico z ogljem, se odločila poskusiti in bila zelo hitro navdušena. Pravzaprav me je pritegnilo to, kar ljudi po navadi od oglja najhitreje odvrne. Z ogljem je namreč težko doseči natančnost, saj se hitro lomi, razmaže in zabriše. Poleg tega, da sem njegove negativnosti obrnila v pozitivno smer, pa me je pritegnila močna in temna sled, ki jo oglje lahko pusti za seboj.

Kako bi opisala svoj ustvarjalni proces, ko začneš risati novo žival?

Najprej si moram izbrati žival, ki jo želim narisati, nato pa je potrebna prava izbira fotografije, da lahko upodobim vse značilnosti, podrobnosti in posebnosti, ki si jih želim prikazati. Tudi velikost papirja, čeprav zveni nepomembno, vpliva na prikaz živali. Tako na primer orla ne bi mogla narisati na majhen papir, saj bi tako zakrila njegovo moč in prevladovanje. Sledi hitra skica, da vidim če postavitev, velikost in slika ustrezajo mojim idejam, ki sem si jih zamislila. Ko sem s skico zadovoljna, moram »dejansko« začeti risati, kar pomeni, da moram v roke prijeti oglje in prestopiti prag strahu, ki nastane ob vsaki novi risbi. Šele ko uspešno prestopim ta prag, se svobodno risanje in uživanje lahko zares začneta.

Pri svojih delih se osredotočaš na živali. Kaj te pri njih najbolj navdihuje?

Skozi svoja ustvarjanja sem upodabljala različne tematike, vse od hiš, filmskih junakov do živali. Iz več razlogov sem nato izbrala živali. Iz osebnega razloga, lahko rečem, da zato, ker imam živali namreč zelo rada. Obstaja pa tudi močnejši in globji razlog. Živali so nekaj močnega, kar predstavlja svobodo hkrati pa nekaj čemur ljudje vsakodnevno škodimo, in pozabimo na ta tako rečeno »drugi svet« zraven nas. Zato poskušam vsaj z risbami prikazati lepoto, na katero bi morali veliko večkrat omisliti.

Kako izbereš živali, ki jih upodobiš na svojih risbah?

Živali izbiram predvsem zato, ker me pritegnejo njihove značilnosti in posebnosti, ki jih lahko upodobim z risanjem. Vsaka žival ima svoje gibanje, življenje, zgodbo, energijo in karakter. Prav tako po izberem tiste, ki najbrž niso prve na katere nekdo pomisli, ko sliši besedo »žival«. Vsak pomisli na kužka ali muco, nekdo mogoče na želvico in orla, malokdo pa bo pomislil na netopirja ali pasavca.

Kaj ti je pri risanju živali z ogljem največji izziv?

Ne vem, če bi lahko rekla, da zame pri procesu risanja z ogljem nastopajo kakšni veliki izzivi. V primeru, da se zmotim, je oglje mogoče hitro zbrisati, prav tako pa mi različne trdote oglja omogočajo lahko doseganje različnih tonov. Kljub temu, pa obstaja majhen izziv, ki se začne že pred samim risanjem. Ošiliti oglje in dobiti ostro konjico, brez da se ta desetkrat zlomi, da so moji prsti črni in da moram kupiti novo oglje, zame zahteva več sposobnosti in talenta kot risanje. Ošiliti konjico samo za to, da lahko narišem dve majhni črtici, mi vzame veliko časa, vendar lahko rečem, da je končni izid vreden mojega časa.

Svojo kolekcijo razvijaš že približno dve leti. Kako se je tvoje ustvarjanje v tem času spremenilo ali razvilo?

Skozi vsako risbo, se kot vsak drugi umetnik razvijam, napredujem in popravljam svoje napake. Ob končanem novem delu pogledam stara dela in vidim kaj se da popraviti, vidim da niso popolna in vem da bi jih zdaj lahko naredila boljše, kot pred enim letom. Vendar opažam tudi, da prav zato napredujem, saj tudi živali ki jih izbiram so vedno bolj komplicirane in od mene zahtevajo vedno več natančnosti, preciznosti in zaupanja v moje sposobnosti.

Pri svojih delih poskušaš ujeti karakter živali. Kako to dosežeš pri risbi?

Za to, da upodobim njihov karakter, moram poznati njihove podrobnosti, kot so način življenja, pomembnost v svetu ter odnos z drugimi živalmi. Zame velik del karakterja pomenijo oči in gibanje živali. Skozi njihove oči skušam upodobiti njihovo toplino, strah, radovednost, zanimanje ali moč. Oči namreč povejo največ, tako kot pri nas, so oči odsev nečesa večjega, kar se skriva v nas. Gibanje oziroma pozicija živali, pa prikaže njihove sposobnosti, odnos do sveta ter strah ali nadvlado nad drugimi.

Ustvarila si že več kot dvajset del. Ali ima katera od teh risb zate poseben pomen?

V moji kolekciji zame izstopa delo, ki sem ga narisal za svojo najboljšo prijateljico. Dolgo sem ji omenjala, da njenih dveh muck ne bom narisala, saj sta preveč zakomplicirani in ko rišem žival od nekoga drugega, so podrobnosti še bolj pomembne. Za njen 18. rojstni dan sem ji narisala njeni dve muci. Risbe je bila neizmerno vesela, še posebej zato, ker sem ju ujela v lepem, nežnem trenutku. Ti dve muci ji pomenita zelo veliko, zato ji bo risba omogočila, da ju na poseben način ohrani za vedno. To pa tudi mene izjemno osrečuje in mi pomeni še več kot samo uspešno narisana žival. Ponosno lahko povem tudi, da maja risba metulja krasi letno knjigo 2025 na 1. Gimnaziji Maribor.

Kako pomembna sta zate narava in odnos ljudi do živali, ki ga skozi svoja dela tudi posredno izpostavljaš?

Ta tematika, se mi zdi ena izmed pomembnejših na tem svetu. Ljudje se ne zavedamo kako s svojimi dejanji škodimo živalim in ogrožamo njihov življenjski prostor. Z gradnjo mest, sekanjem gozdov, industrijo in posledično globalnim segrevanjem posegamo v svet, ki ni samo naš, čeprav se včasih tako obnašamo. Posegamo v svet, ki bi si ga morali deliti, živali občudovati in jim dovoliti mirno in neogroženo življenje v njihovih naravnih habitatih.

Kaj bi si želela, da obiskovalci razstave začutijo ali razmislijo, ko gledajo tvoje risbe?

Lahko bi rekla, da si želim, da ne vidijo samo črnega oglja na belem papirju, ampak tudi trud, čas in potrpljenje, ki ga vložim v svoja dela. Hkrati pa ne želim, da blestim samo jaz in moja dela, ampak tudi moji »modeli«. Predvsem pa si želim, da obiskovalci začutijo ljubezen in veselje do naravnega sveta, ki ga na svojih risbah upodabljam. Od obiskovalcev ne morem zahtevati, da svoje navade in odnos do narave spremenijo, morda pa jih lahko spodbudim, da kdaj pomislijo na živali, pogledajo v nebo, prisluhnejo ptičem, posnamejo kakšno sliko ali pa se samo spomnijo na živali, ki jih čakajo doma.

Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović

Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.