NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

Tina Jeranko s Tkanino identitete raziskuje, če oziroma kako obleka naredi človeka

Intervju z umetnico Tino Jeranko

Razstava Tkanina Identitete umetnice Tine Jeranko je intimno, večplastno raziskovanje odnosa med telesom, oblačili in identiteto. Izhaja iz dolgotrajnega performativnega projekta the Fabric of Identity, v katerem umetnica skozi vsakdanjo prakso oblačenja razpira vprašanja spola, pogleda, družbenih norm in osebnih spominov. Razstava, ki bo v Kulturnem inkubatorju na ogled marca, prvič združuje fotografske portrete in avdiozgodbe ter obiskovalca vabi, da prisluhne tistemu, kar tkanina nosi. Z umetnico se je o nastajanju projekta, pomenu oblačil kot čutnega in družbenega jezika ter o tem, zakaj je raziskovanje identitete vedno aktualno v sklopu Novinarske šole MKC Maribor pogovarjala Rona Valant Sičanović.

Kako bi na kratko opisali razstavo Tkanina Identitete in njeno osnovno idejo?

Tkanina identitete in njena zgodba je želja po deljenju nečesa osebnega in subtilnega, ki se dotika vseh nas nosilk:cev oblačil. Nosimo oblačila, z njimi smo v stiku vsak dan – dobesedno se dotikajo naših teles, naše kože, in so na tak način intimna, hkrati pa se vizualno (in materialno) dotikajo vseh in vsega, kar posredno in neposredno srečamo v našem polju in so tako skupna in javna. Zanima me ta kontrast in njegov vsakdan, ki vpliva na to, kako se počutimo in predstavimo sebi in drugim. Torej, kako tkanina oblačil plete tkanino identitete in obratno. Tkanina Identitete je prevajanje materialnega v čutno obliko v pisno obliko v zvočno obliko v čutno obliko.

Kaj te je navdihnilo za nadaljevanje projekta the Fabric of Identity v obliki razstave v Kulturnem inkubatorju?

Projekt oziroma dolgotrajni performans the Fabric of Identity se je zgodil spontano in kot splet okoliščin. Posrkal me je vase in v tistem času (2022/2023) sem ustvarila obilo materiala, česar se takrat nisem zavedala oziroma nisem zaznavala, katerega pa še nisem uspela zares deliti s širšo publiko. Razstava v Kulturnem Inkubatorju bo prvič - razen performansa today it suits me - ko delim dele tega procesa v fotografski in avdio obliki. S projektom the Fabric of Identity sem se dotaknila kar nekaj zanimivih konceptov, recimo ‘pogled’ (eng. gaze), performativnost, spol, jaz, materialnost tkanin in njihov čutni vpliv na psihološko raven osebe. Ker je to delo nekaj, s čimer se na več ravneh vsakodnevno ubadam, recimo spol in neenakosti spolov v družbi, pa to, da spol sploh je nekaj, za kar je nekdo označen ob rojstvu ali vsak trenutek znova, ali, da je spol smatran kot binaren, se mi zdi pomembno nasloviti te teme za razmislek in diskusijo in jih zato želim deliti v kreativni obliki. Morda tudi zato, ker se je proces dolgotrajnega performansa spustil v globine mojih spominov, recimo, kako sem izbirala oblačila kot otrok in kasneje kot najstnica, oziroma, kako so ta izbirala mene, in kje in kdaj so se zgodila moja prepričanja o tem, kako naj bi izgledala in kaj mi je dovoljeno nositi, pa tudi, kako bi naj izgledali drugi.

Na kratko o formi procesa the Fabric of Identity: v obdobju enega leta sem enkrat na teden iz garderobe Gledališke akademije Helsinki izbrala outfit, katerega sem naslednji dan oblekla in v njem preživela običajen dan, kot bi ga sicer v svojih oblačilih. Tedenski ritual je s ponovitvami zame odprl čustvena stičišča glede same sebe in kako se dojemam, pa tudi opažanje, kako rigidni smo v družbi glede pravil oblačenja in gradnje izgleda – kdo lahko nosi krilo, kdo ne, kdo lahko nosi make-up, kdo se more brit in kje, koliko nakita je ok, kakšne barve so ok ipd. Zakaj toliko kontrole in pravil glede tega?

Tole je samo en izsek raziskave. Moj okvirni navdih za nadaljevanje tega projekta v Kulturnem inkubatorju je, da delim del te obsežne raziskave in igre, pa tudi, da se predstavim v Mariboru, kjer sem včasih živela, in kjer sem doživljala ustvarjanje stila v svojih najstniških letih.

Kaj pomeni naslov Tkanina Identitete in kako se odraža v razstavljenih delih?

Tkanina Identitete se iz moje perspektive in perspektive naslova projekta nanaša na niti poti med ljudmi, naravnimi viri, pojavi, delom, trendi, besedami, besedili, dotiki, dogodki, mediji, glasbo, humorjem, blodnjami in bedami; je srečanje vsega tega, ki se plete v tkanino osebnosti, oziroma identitete. Naslov Tkanina identitete izhaja iz ponavljajoče prakse oblačenja kosov, ki jih morda ne bi oblekla kot jaz, a sem jih oblekla iz radovednoti – kako se čuti ta oblika, ta material, na meni, v sebi, skozi oči drugih? Kako sem jaz skozi neko drugo oblačilo? Kako me to oblačilo potisne v neko obliko sedenja, hoje, ali vedenja – kako vpliva na moje geste in kako oblikuje moj govor ter pristop do ljudi v določenih krogih? V stiku s tkanino oblačil sem se dotaknila tkanine identitete, ki se lahko pojavi v nekem stilu. Nekatere forme, materiali in barve oblačil odražajo nek že obstoječ odtis, čeprav sama nisem iskala (druge) identitete, in nisem želela biti nekdo drug; preprosto me je zanimalo, kako še sem lahko v neki drugi zunanji (:e notranji) koži.

Kako se fotografije povezujejo z avdiozgodbami in kakšno izkušnjo to ustvari za obiskovalca?

Fotografije so porteti outfitov projekta the Fabric of Identity, avdiozgodbe pa nastajajo z zametkom v dnevnikih istega projekta, torej vsebina iz življenja outfitov, kateri so ujeti na fotografije. Morda avdiozgodbe želijo dostopati do obiskovalcev z enega drugega kota ta istih fotografij in te linije dogodkov in občutij, ki so zame prišli na dan tekom projekta. Proces razumevanja in opazovanja vpliva oblačil v vsakdanu pa se zame nadaljuje – kot nek jezik, ki sem se ga začela učiti na novo, a s predznanjem in prepričanji, torej, se ga “odučim” in znova učim.

Z avdiozgodbami želim ponuditi performativen del tega projekta, amputiran glas, ki je avtonomen in živi skupaj s fotografijami. Vzporedno pa ob bok okularcentristični vizualni umetnosti ponuditi tudi slušno. Glas sam vsebuje informacije, ki so bolj abstraktne narave hkrati pa se mi zdi intimen. Lahko bi rekla, da avdiozgodbe ponujajojo intimnejši del izkušnje razstave. Ni pa nujno, kakor za kogar.

Kdo so liki, ki jih srečamo v razstavi, in kaj nam lahko povedo o identiteti?

Liki na razstavi so nastanek oblačil, ki jih imajo na sebi, in so torej liki, ki so jih sestavila oblačila preko mene kot medija. Namesto vnaprej oblikovanega lika z določenimi lastnostmi, so ti liki načini bivanja v tkanini, ki pa hoče govoriti sama zase, a preko mene v vlogi modela (kot recimo lutke v izložbenem oknu). To pomeni, da, v takšni meri, kot jaz oblačilom dajem življenje s svojim telesom (in zgodovino) – telo, ki ni nevtralno in je v zahodni družbi in njenih teritorijih določeno kot žensko –,v enaki meri oblačila usmerjajo zgodbo tega lika. Moje telo, osebnost in informacije, ki so vezane na oblačila z moje perspektive, hkrati pa s perspektive okolice oziroma konteksta, v katerem se znajdem, skupaj ustvarjajo ta lik. Jaz jih vidim kot podaljšek mojega telesa in družbe, v kateri sem bivala, prav tako pa družbe, v kateri sem se znašla v oblačilih the likov. O identiteti nam lahko povejo to, da je plastena in ustvarjena s pomočjo ožje in širše družbe, kulture (oblačil) in okolice skozi naše telo, ki je nosilec in kompozitor teh informacij.

Kako si predstavljate, da se obiskovalec giblje skozi razstavo in jo doživlja?

Mislim, da se obiskovalci:ke intuitivno gibljejo skozi razstave in se odpravijo do del:a, ki jih v danem trenutku privlači:jo. Predvidevam, da v tej razstavi najprej pritegne vizualno delo, torej fotografije – liki, kateri kličejo na soočenje. Nato pa še avdio del razstave, ki se s fotografijami dopolnjujejo in gradijo večjo celoto, ter dajo vpogled v ozadje celotnega projekta. Po mojem je vsak:a obiskovalec:ka avtor:ica tega, kar vidi in doživlja.

Kakšno vlogo ima govorni performans today it suits me znotraj celotnega projekta?

Če je bil dolgotrajni performans the Fabric of Identity razprostrt čez celo leto, je today it suits me bolj skoncentrairan in direkten. the Fabric of Identity in njegovo doživljanje, tako zame, kot za mimoidoče, je bilo vpeto v tok vsakdanjega življenja, npr. na ulice, javne prostore, galerije ipd., pozornost je bila razpršena, publika (večina), ni nujno vedela, da je publika, torej, oder je bil javni prostor, jaz pa sem bila ujeta med nastopanjem in nenastopanjem.

Govorni performans today it suits me pa namesto dvoumnosti točno ve, kaj hoče. Zavzeti prostor in nastopiti: išče konfrontacijo s publiko, jasen oder, jasen čas nastopanja. Lik brilyanteena, ki izvede ta performans, zavzame prostor zase, jasno in odločno, ter se izpove o svojem odnosu z oblačili in predstavitveno podobo (ki ni tako površinska, kot se jo pogosto razume) in ostalimi nosilci:kami oblačil.

Kaj želiš, da obiskovalci odnesejo s seboj po ogledu razstave – na čustveni ali razmislečni ravni?

Želela bi si, da se jih del razstave dotakne na njihovi osebni ravni, da morda na površje prinese kakšen spomin, ki je bil formativen in odločen za neko njihovo prepričanje, ki ga nosijo o sebi, drugih, svetu. Kakršnokoli! Namig, da mi vsi ustvarjamo kulturo, ko se srečamo. Hkrati pa, da nam da pobudo, da se oblečemo ali predstavimo bolj drzno, pa naj bo to v najmanjšem detajlu ali pa kar na široko, zase ali za druge.

Kako je nastajala razstava in kakšen je bil tvoj ustvarjalni proces?

Proces je dolg in razdeljen na bolj dinamično ustvarjanje, tj. na ulice, pogovore z ljudmi, nošenje oblačil ipd. ter na sedenje pred računalnikom in pogovori z drugimi ustvarjalci. Trenutno je aktualen predvsem ta del sedenja pred ekranom, kjer opazujem nastale fotografije, premišljujem, katere fotografije nosijo v sebi nekaj, kar (upam) komunicira tudi s publiko in ne samo z mano kot ustvarjalko. Ustvarjanje autofiktivnih zgodb pa je prepleteno z zapisi dnevnikov iz dolgotrajnega performansa the Fabric of Identity 2022/2023, katere sem ponovno brala in jih potem sestavljala v nove zgodbe preko trenutnih aktualnih občutkov. Ti občutki niti ne potrebujejo biti glede oblačil, in so lahko karkoli, kar me vnemirja, razburja, pošlje v zajčjo luknjo itn. Delam intuitivno, poslušam jezik nezavednega in ga mešam z logiko.

Zakaj je razstava pomembna v tem trenutku?

Kako si ti ti in jaz jaz, kako se prepletamo z ostalimi, kako se prepletamo en z drugim po mojem nima roka pomembnosti. Najraje bi rekla, da je tovrstna razstava oziroma vsaj ta tema osebnosti (ali identitete) in kako se njena tkanina plete, vedno pomembna. Mogoče zato, ker s to temo (ne)posredno naslavljam tudi odnosovanje s samo seboj in en z drugim, pa tudi ravnanje z okoljem in predmeti. Trenutno mi je po več letih bivanja in ustvarjanja v tujini pomembno tudi to, da se predstavim s solo delom v domačem okolju. Kot neko nadaljevanje raziskave oziroma igre na temo konstantnega nastajanja jaza.

Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović

Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.