Znova je junij, znova mesec ponosa, znova čas, da se odenemo v mavrične barve, zgrabimo transparente in v en glas zakličemo po ljubezni in svobodi. V neizmerno veselje nam je, da lahko na že četrti mariborski paradi ponosa na ulicah štajerske prestolnice znova pozdravimo LGBTQIA+ osebe in vse, ki jim tako ali drugače izražajo podporo.
Vsak je že slišal tisto večno provokativno vprašanje: “Na kaj pa imajo biti ponosni?”
V ponos nam je, da predvsem v zadnjih nekaj letih ustvarjamo bolj odprto in bolj vključujoče mesto, ki bo pripadalo vsakomur, kjer se lahko LGBTQIA+ osebe udejstvujejo v javnem življenju in sooblikujejo prostore, vsebine in vsakdanjik, brez da bi morale žrtovati svojo vidnost, varnost ali avtentičnost. Prva mariborska parada leta 2019 je nastala iz vizije skupine mladih prostovoljk_cev, ki se je ob podpori Mladinskega kulturnega centra Maribor razvila v izjemno zgodbo o uspehu. Ta se ni zadovoljila z zgolj enim mejnikom, ampak še danes s pomočjo vseh nas piše zgodovino in premika meje.
V ponos nam je, da smo lahko del neutrudne tradicije boja za LGBTQIA+ pravice v Sloveniji in Mariboru, kot tudi svetovnega gibanja, ki že več kot pol stoletja gradi pravičnejšo družbo – korak po korak, poljub po poljub, opeko po opeko. Parada ponosa Maribor in programi, kot je Maribor skozi rožnata očala, so plod trdega dela številnih ljudi znotraj skupnosti in izven nje, ki so dovolj ponosni in pogumni, da gredo na ulice in zahtevajo boljše. Hvala vam.
V ponos nam je, da se ne srečujemo le na paradi, ampak tudi na drag šovih, na literarnih večerih, ob ogledu filmov in ob igranju družabnih iger, ne glede na to, ali nas na nek dogodek pride pet ali petsto, saj nobena priložnost, da soustvarjamo in ohranjamo skupnost, ni zapravljena. Z veseljem spremljamo, kako se rojevajo nove ideje in prostori, nove skupine, organizacije in društva, in komaj čakamo na nova poglavja naše skupne zgodbe.
Veliko pa je tudi stvari, ki nam niso v ponos.
Ni nam v ponos, da se po vsaki paradi razidemo s kepo v grlu, da rožnata evforija popusti in se pomeša s tisto znano sivo tesnobo, ker vemo, da bo na neki točki spet treba izbirati med vidnostjo in varnostjo. Ko je junija konec, mavrične zastave snamemo, če nam jih še prej ne snamejo drugi – kaj se zgodi potem, med eno in drugo parado?
Ni nam v ponos, da se LGBTQIA+ osebe še zmeraj soočajo s problemi in grožnjami, kot so sovražni govor, nasilje in nevidnost. Skrbi nas, da se je samo v dobrem letu in pol od zadnje parade v Mariboru zgodilo več incidentov, ki žal kažejo, da varnost naših skupnosti v praksi še zdaleč ni samoumevna.
Ni nam v ponos, da živimo v času normalizacije sovraštva in netolerance, zaradi katere tovrstni incidenti pogosto niso obravnavani resno, da niti stroga obsodba nasilja s strani javnosti, ustanov in oblasti ni nekaj, na kar lahko zmeraj računamo. “Smrt pedrom.” “Anti-LGBT.” Vsak dan hodimo mimo grafitov in napisov s podobno vsebino in pogosto jih niti več ne opazimo, kot tudi ne opazimo več načinov, na katere lezemo vase in se delamo manjše, da ne tvegamo prevelike izpostavljenosti.
Nista nam v ponos polarizacija in radikalizacija družbe, posebno mladih, ki se pogosto slepo zatekajo k diskriminaciji marginaliziranih skupin in skupnosti. Skrbijo nas implicitni in eksplicitni pozivi k nasilju, ki jih vidimo in slišimo vsak dan in ki na žalost grozijo, da bodo preglasili geste solidarnosti in sprejemanja, ki v nas vzbujajo ponos. Nujno je, da si nanje prizadevamo odgovoriti še glasneje, ne le v času meseca ponosa in ne zgolj v obliki besed, ampak s konkretnimi dejanji, ki bodo izboljšala pogoje LGBTQIA+ oseb.
Kaj pomeni preglasiti sovraštvo? Sporočilo letošnje parade je nastalo iz želje po prepoznavanju in predvsem odločnejšem spopadanju z različnimi oblikami nasilja, s katerimi se LGBTQIA+ osebe soočajo. Ne smemo si dovoliti biti tiho ali pogledati stran, ko smo priča sovražni retoriki ali nasilnim incidentom: vsakršno neukrepanje predstavlja neposredno nevarnost za najranljivejše med nami, kot tudi za svobodno družbo, zato je naša dolžnost, da ne prenehamo iskati načinov, kako kljub vsaki grožnji, vsakemu udarcu in vsaki uničeni zastavi graditi boljši in prijaznejši jutri.
Vedno znova poudarjamo, da LGBTQIA+ pravice niso samoumevne, da jih moramo enačiti s preostalimi človekovimi pravicami in da potrebujemo podporo javnosti, odločevalk_cev in institucij. Da naslovimo sovraštvo in nasilje, moramo aktivirati vse sfere družbe in države, vse do najvišjih ustanov. Oblasti zato pozivamo k jasni in najstrožji obsodbi nasilja nad LGBTQIA+ osebami ter zavezanosti k odločnim ukrepom, ki bodo načela enakopravnosti in pravičnosti vzdrževali tudi v praksi, ne le na papirju. Skupnost in javnost pa pozivamo, da nam še naprej posojate svoje glasove tako, da opozarjate na krivice, da ne spregledate nasilja na domačih ulicah in da se še naprej srečujemo na paradah in izven njih.
Ob hvaležnosti za podporo in vse skupne dosežke je nujno, da storimo več in da so naši klici še glasnejši. Znova je čas, da rečemo ne sovraštvu, ne nasilju in ne družbi, ki otopelo postavlja na kocko trdno prigarane zmage v prizadevanjih za enakopravnost in svobodo. Ljubezen je lahko od sovraštva glasnejša le takrat, ko se ne bojimo spregovoriti, ko si drznemo hoteti več – ko se z ramo ob rami in z roko v roki borimo za skupno prihodnost.
Prav v tem se skriva odgovor na vprašanje: “Na kaj pa imajo biti ponosni?”
Z ljubeznijo, solidarnostjo in ponosom,
ekipa Maribor skozi rožnata očala / Maribor Pride