NOVINARSKA ŠOLA MKC MARIBOR

KAJ SE ZGODI, KO ČASTIMO RIME NA -I?

V času, ko se umetniško ustvarjanje pogosto meri z uspešnostjo, popolnostjo in všečnostjo, sta Tom Veber in Alja Pušič ustvarila prostor za slabo poezijo. Večer slabe poezije, ki se je prvič zgodil spomladi, jeseni pa zaradi dobrega sprejema dočakal ponovitev, ni le duhovit dogodek, temveč premišljen odziv na pritisk perfekcionizma in samocenzure. V tem intervjuju pojasnjujeta, zakaj je pomembno proslavljati tudi neuspele poskuse, kako poteka dogodek ter zakaj bi prav tisti, ki se svojih pesmi sramujejo, morali stopiti na oder.

Kaj vaju je spodbudilo, da organizirate večer, posvečen slabi poeziji?
Tom: Zdi se mi, da se pesniki velikokrat jemljemo preresno in da vsi živimo v času individualizma, kjer je prostor le za najboljšega pesnika, najboljši prispevek, neuspeh pa moramo hitro skriti in se pretvarjati, da se nam to ne dogaja. Želela sva narediti kontrapunkt temu, kjer se lahko ljudje, ki pišejo, v varnem okolju predstavijo z manj uspešnimi pesniškimi poskusi – da pustimo in celo ustvarimo prostor za napake. Vemo, da se radi pokažemo boljše, kot smo, kar želiva izzvati prav s tem dogodkom. Prednost večera slabe poezije je, da avtor sam svoje pesmi označi kot neuspele, torej izbor pesmi izhaja iz samoanalize in ne iz slabega odziva kritikov.

Kako bi opisali koncept večera – ali gre za satiričen dogodek ali resnično proslavljanje “slabih” pesniških poskusov? Zakaj menite, da je pomembno, da se tudi slaba poezija predstavi in sliši?
Alja: Gre za resnično proslavljanje “slabih” pesniških poskusov, ki že samo po sebi deluje satirično – ker se nam, vzgojenim v perfekcionizmu, proslavljanje napak zdi smešno in nekaj, v kar se moraš prisiliti z namernim optimizmom. Na piedestal torej prav zares postavimo slabo poezijo – kot nekaj, v čemer lahko najdemo zavetje, kot le prehodno fazo ali kot nekaj, kar nakazuje na rast pesniškega glasu. Z deljenjem neuspešnega dela našega ustvarjanja in s tem, da ga tako označimo sami, pokažemo distanco do besedil, ki je nujna tudi za njihov razvoj, da postajajo vse bolj uspešna. Pomembno je torej samozavedanje avtorja in pripravljenost, da pokaže svoje pisanje kot “work in progress” – organsko, fluidno dejavnost.

Kako izbereta pesmi ali nastopajoče? Ali lahko na večeru sodelujejo tudi povsem začetniki?
Alja: Prijavi se lahko vsakdo, pesniške izkušnje niso pogoj. Lahko pa pridejo tudi brez predhodne prijave in se preprosto oglasijo pri naju z željo po branju, da jih uvrstiva v scenarij. Na prvem dogodku se je odprt način izkazal kot dobra praksa.

Kakšen odziv ste do zdaj prejeli na idejo o tem dogodku? Se ljudje bojijo pokazati svoje “slabe” pesmi ali so bolj sproščeni?
Tom: Rekel bi, da je bil odziv na prvi večer slabe poezije, ki je potekal letos maja v Kulturnem inkubatorju, predvsem pozitiven. Sam dogodek je bil označen kot izviren, konceptualno dobro zasnovan in zaželen, čemur bi tudi sam pritrdil, saj v času najine dejavnosti na literarnem področju takšnega dogodka v slovenskem prostoru še ni bilo. Na prvem dogodku so sodelovali avtorji, ki se z literaturo ukvarjajo ljubiteljsko – tovrstnih zadržkov še nimajo, tako da lahko sklepam, da z več izkušnjami in znanja zapademo v vse večjo samocenzuro – temu se želiva upreti.

Kaj bi svetovali tistim, ki bi radi nastopili, a jih morda skrbi, da nimajo dovolj “dobrih” pesmi?
Alja: Če jih skrbi, da pesmi niso dovolj dobre, so pravi za ta dogodek! Na našem dogodku se pokaže, česa nismo znali.

Kako gledate na razliko med “slabo” poezijo in poezijo, ki je namenoma humorna ali satirična?
Tom: To presojo prepuščava avtorju samemu, saj samo on ve, s kakšnimi nameni je pesem napisal – ciljamo na tiste pesmi, ki smo jih v času nastanka označili za dobre, zdaj pa vidimo, da so klišejske, preveč čustvene … Meje so zabrisane, ko se pogovarjamo o vprašanjih umetnosti.

Ali načrtujete, da bo to redna prireditev in ali vidite v njej prostor tudi za druge žanre umetnosti?
Alja: Fokus je na poeziji, vsekakor pa sam format dogodka dopušča tudi druge vrste besedil – medžanrski tip, proza, dramatika – ki pa morajo imeti tisto nekaj ... slabega. Nek skupen imenovalec primanjkljaja literarne kvalitete.

Avtorica besedila: Rona Valant Sičanović

Prispevek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo organizira Mladinski kulturni center Maribor. Programe MKC Maribor omogoča Mestna občina Maribor.