Danes je v Galeriji Media Nox potekala novinarska konferenca ob otvoritvi razstave Življenje in smrt sta si brata - Motivi Dafne in mrtvega kurenta v opusu Franceta Miheliča, na kateri sta mlada kustosa Filip Burnik in Saša Preložnik Šimac predstavila izbor umetniških del priznanega avtorja.

Razstava poteka v sklopu projekta Mladi kustos, za katerega smo moči združili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož in MKC Maribor. Študenta tretjega letnika umetnostne zgodovine sta pod mentorstvom dr. Gorazda Benca, Tatjane Štefanič in dr. Polone Vidmar pripravila izbor del iz opusa slikarja, grafika in ilustratorja Franca Miheliča.

Razstavo si lahko vse do 10. februarja ogledate v Galeriji Media Nox, ob koncu predstavitve pa smo nekaj besed spregovorili tudi z mladima kustosoma. Vabljeni k branju.

V sklopu projekta Mladi kustos sta se prvič srečala s praktičnim delom kustosev. Kateri del procesa je na vaju naredil največji vtis?

Filip: Nedvomno ljudje. V sklopu priprave sva imela možnost sodelovati s številnimi zanimivimi osebami, od katerih sva verjetno odnesla največji doprinos k najinemu izobraževanju. Njihovo znanje in strokovnost sta nama bila v izjemno pomoč.

Saša: Brez tako dobre mentorice (Tatjane Štefanič, op. a.) razstava vsekakor ne bi bila pripravljena na takšnem nivoju in s toliko truda. Nepozabno je tudi to, da sva se imela priložnost prvič rokovati s tovrstnimi umetninami - seveda pod budnim očesom mentorjev - zaradi česar je bila izkušnja še nekoliko prijetnejša.

Kaj vaju je med pripravo predstave najbolj presenetilo? Sta se soočila s čim nepričakovanim?

Filip: Takšnih trenutkov je bilo kar nekaj. Prvi se je pojavil ob začetnem ogledu zbirke Franca Miheliča, kje sva ugotovila, da je v mnogih delih precej eksplicitno prikazoval spolnost, zaradi česar sva morala tehtno premisliti, katere motive izbrati za končno postavitev. Čeprav sva se odločila za malce subtilnejše motive, ima razstava še vedno kanček erotičnega naboja, ki pa na koncu koncev spremlja umetnost že od samega začetka.

Vama je izkušnja dala dodaten zagon za tovrstno udejstvovanje, ali sta ob srečanju s praktičnim delom poklica spoznala tudi kakšno negativno plat?

Saša: Priložnost postaviti lastno razstavo je po mojem mnenju nekaj, kar bi moral izkusiti vsak študent oz. študentka umetnostne zgodovine, saj ti omogoči vpogled, ali si primeren za ta poklic, ali ne. In, ali te tovrstno delo navdihuje ter veseli. Med predavalnico in galerijskim prostorom je velika razlika - slednji pred tebe namreč ne postavi samo teoretičnih, temveč tudi praktične izzive - kako v postavitev vključiti prostor, kako izkoristiti tehnične danosti, pa vse do majhnih zapletov - npr. kako elegantno zakriti vtičnico.

Filip: Pri študiju umetnostne zgodovine so takšne priložnosti odličen kazalnik, ali nadaljevati izobraževanje v nepedagoški smeri, ali pa se morda posvetiti pedagoški smeri. Sam bi po tej izkušnji rekel, da me najbolj zanima kombinacija obeh, saj mi takšna usmeritev omogoča več možnosti in svobode pri izbiri nadaljne karierne usmeritve.

Skozi projekt sta imela priložnost precej časa preživeti v družbi umetnin Franca Miheliča. Vaju je proces zbližal z umetnikom?

Saša: Vsekakor naju je. Meni je bilo zanimivo predvsem opazovati umetnikov odnos do smrti, s katero se je večkrat soočal in ki se odseva skozi njegova dela. Razlike med predvojnim in povojnim obdobjem so precejšnje, v svojih delih pa je predeloval tudi čustva po smrti prve žene. Te izgube v njegovem življenju se jasno odsevajo v opusu, ki v začetku kaže izrazit strah pred smrtjo, ki pa se skozi leta zmehča in razblini.