#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je pripravil Žan Lebe, Organizator stikov z javnostmi v MKC Maribor.
Za nami je verjetno najbolj čudno, nenavadno in edinstveno leto in pol, kar jih lahko pomnimo. Starejše generacije, so imele svetovno in hladno vojno, njihovi naslednjiki so danes ponosni osamosvojitelji in osamosvojiteljice … Pa mi? Kdaj bo naša velika bitka? Naš pristanek na Luni?
Medtem ko so starejše generacije podirale zidove (tako tiste trde, armirane z betonom in neredko obdane z bodečo žico, kot tudi tiste v glavah - o spolnosti, enakopravnosti, enakovrednosti, itd.), jih mi ponovno gradimo - v virtualnem svetu. V našem svetu!
“Če kaj, je namreč virtualni svet tisti, v katerih bijemo naše bitke. Tukaj se krešejo naša prepričanja, tukaj se rojevajo heroji in tukaj umirajo tisti, ki jih skupnost izloči in zavrže. Tukaj je naše bojno polje, naš “domači teren”.”
Naši predniki so osvojili hribove, reke, gozdove in morja, mi osvajamo neskočnost virtualnega prostora. A ne zato, da bi v njej gradili nove javne prostore in povezovali. Prav nasprotno - vsak nov prostor se hitreje in hitreje obda z ograjicami in zidovi, da imajo do njega dostop samo še izbranci. Smo digitalni nomadi v svetu, ki počasi a vztrajno izgublja stik z realnostjo. Zato danes teče beseda o virtualnih pionirjih. Vseh, ki s(m)o skozi digitalni prostor odkrivali resnični svet. Se naučili brskati, komunicirati in se povezovati, ter se tako izmakniti materialnim in materialističnim preprekam.
V svojih pionirskih letih je internet predstavljal svet brez omejitev - prostor, kjer si lahko nadeneš svežo identiteto in postaneš nekaj novega ter drugačnega. Resničnost je bila postranskega pomena - definiral si se s svojimi dejanji, idejami in odnosom do skupnosti. Predstavljal je način pobega od sveta, v katerem nismo imeli glasu, da povemo naša mnenja, niti vzvodov, da ga pričnemo sooblikovati. Zato smo preprosto šli drugam, v nov svet, novim dogodivščinam naproti - dokler ni nekdo v gospodinjstvu dvignil telefonske slušalke.
Pionirjem so sledile množice, množicam pa tržniki in ekonomisti, odvetniki in oglaševalci. Med skupnostmi so pričeli postavljati svoje oglasne panoje, graditi zidove, zaračunavati cestnine in dostope ter postavljati zakone, ki diktirajo kaj se lahko počne in kaj ne. Z nasmeškom na ustih ter lepo besedo na jeziku. In tako se je malo po malo, dan za dnem, virtualna divjina spreminjala v odsev realnosti. Anonimnost so zamenjala družbena omrežja in socialni balončki, odprtost je postala tveganje, skupnosti so se (samo)izolirale.
“Divji zahod svetovnega spleta se je “civiliziral”. Časi pionirjev so mimo - dobrodošli v moderni dobi.”
A digitalni pionirji so še vedno med nami. Srečate jih lahko na kavici v mestnem jedru, na sprehodu v bližnjem parku in na blagajni v trgovini. Pred tistim, pred čemer so svoj čas pobegnili v virtualnost, so danes bolj varni v realnem svetu. Manj prepirov, manj negativnosti, manj diktatov: kupi, všečkaj, zasluži. Čeprav je bil svetovni splet nekoč veliko bolj anonimen, kot je danes, je bil hkrati veliko bolj pristen in resničen, kot bo verjetno kadarkoli v prihodnosti. In prav v tem je bil njegov čar, ne pa v spletnem nakupovanju, nagradnih igrah in lažnih novičkah.
Zato se občasno zalotim, da me skrbi za generacije, ki niso nikoli doživele ali spoznale pionirske virtualnosti. Generacije, ki jim svetovni splet ne predstavlja pobega iz realnosti, temveč novo realnost kot tako. Vse obetavne mlade, ki so zamudili eksplozijo digitalne glasbe skozi Napster, ki jim je Netflix preprosto zamenjal televizijske programe, Spotify pa nadomestil kurirane radijske valove. Predvsem pa vse, ki svoja življenja in svoje podobe primerjajo s filtriranimi, stiliziranimi in umetnimi podobami, s katerimi se jih dnevno bombardira. Ljudje nismo popolni. Ljudje nismo vsemogočni. Ljudje smo … Ljudje. In to je dovolj. Resničnost se prične, ko ugasnejo zasloni.
“Zato za konec, če dovolite, dobronameren nasvet: ne nasedajte zastarelim fintam, foram in pristopom. Naučite se gledati onkraj laži in polresnic ter skozi filtre in iluzije. Zahtevajte več in se bodite pripravljeni za to boriti. O(s)mislite svetlejšo prihodnost. Morda ste pa prav vi bodoče pinirke in pionirji, ki boste svojo (in našo) usodo kovali v svetovih, ki si jih danes ne znamo niti zamišljati.”
Boomer out!
foto: Mitja Lorenčič