#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je ob Svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic pripravila Petra Kolmančič, pesnica, urednica in koordinatorica literarnih programov.

Skrivna moč dobrih knjig in neznosno breme vseprisotnosti slabih knjig

Agencija Združenih narodov za umetnost, kulturo in izobraževanje (UNESCO) je leta 1995 razglasila 23. april za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. V letošnjem letu ugotavljajo, da se je v nekaterih državah po svetu v času izolacije število prebranih knjig podvojilo, kar je odlična novica za vse nas, ki se ukvarjamo s knjigami. Knjige so se v teh hudih časih kot že tolikokrat doslej izkazale za izjemno učinkovito orodje v boju proti osamljenosti in kot medij, ki spodbuja naš um in ustvarjalnost.

Skrivna moč dobrih knjig

Dobre knjige že od nekdaj dvigajo zapornice – v nas samih, med nami, med posameznikom in svetom; so portal iz rutine vsakdana in običajnosti ter nas lahko ponesejo do tistih čudovitih občutkov, spoznanj in doživetij, s katerimi se meri resnično bistvo sveta. S pomočjo mojstrov in mojstric, ki takšne knjige ustvarjajo, se pred nami razgrinja vednost o tem, kaj smo, pa tudi slutnja tega, kar bi lahko bili.

Knjige kot vir moči

Posedovanje obsežnih knjižnih zbirk in velikih knjižnic je bilo za vladarje v preteklosti vir moči, saj so knjige zakladnica znanja, vednosti, podatkov in informacij. Podobno je še danes dostop do obsežnih zbirk podatkov in informacij vir moči, le da se večina podatkov danes akumulira na spletu. Danes zmotno mislimo, da je naša družba prva, ki se srečuje s preobiljem podatkov in informacij – v resnici je zavest o preveliki in neobvladljivi količini podatkov že zelo stara: pred približno 2200 leti je aleksandrijski knjižničar Kalimah skušal obvladati knjižno produkcijo svojega časa tako, da je sestavil katalog vseh starogrških knjig. Ta njegov vodnik je obsegal kar 120 zvezkov!

Knjiga kot vir kritičnega mišljenja in pojav cenzure

Ker knjiga prinaša vednost, znanje in s tem spodbuja kritično mišljenje ter ustvarja zahtevne državljane, so se s knjigo pojavili tudi poskusi verskih ali posvetnih oblastnikov po nadzoru branja – različni cenzorji že od nekdaj iz političnih, verskih ali moralnih razlogov cenzurirajo dele besedil ali knjige v celoti. Kot zanimivost naj omenim, da je eden najbolj znanih spiskov nezaželjenih knjig, Indeks prepovednanih knjig katoliške Cerkve, bil nazadnje objavljen leta 1948, opuščen pa šele leta 1966!

V zvezi s cenzuro je zanimivo tudi, da so nekatere knjige, ki so včasih bile cenzurirane ali celo prepovedane, npr. zaradi opolzkosti, danes v zbirkah knjižnih klasikov, npr. Fanny Hill: spomini kurtizane Johna Clelanda. V zvezi z omenjenim avtorjem, ki je s svojim delom zelo razburil cenzorje, kroži anekdota, da je prejemal 100 funtov vladne pokojnine, da v prihodnje ne bi več pisal podobnih knjig.

Razmah knjižne produkcije v času razsvetljenstva

Za knjige je pomembno 18. stoletje in razsvetljenstvo, ko so se vzpostavile skoraj vse oblike knjižnih publikacij, ki so v obtoku še danes: slovarji, otroške knjige, znanstvene knjige, pratike; tudi prve knjige za slepe in začetek tipne pisave ter prve senzacionalistične knjige kot je bil npr. Newgatski koledar – evidenca zločinov in kazni londonskega podzemlja, ki je bil še dolgo po izidu izjemno priljubljena knjiga.

Prve pobude o javnih knjižnicah

V 19. stoletju je prišlo do pospešenega opismenjevanja in branja med nižjimi sloji, s tem pa se je pojavila tudi šund literatura: v Britaniji so bile izjemno popularne srhljivke za peni, v ZDA pa ženski romani in pustolovski romani za deset centov, v naših krajih pa se je tovrstna malovredna produkcija verjetno prodajala po groš, saj se je je oprijelo ime pogrošna literatura. Radikalni kritiki so trdili, da je šund literatura džin in viski književnosti, da um omamlja, ne da bi ga povzdignila in poživila, zato je potrebno v tej smeri nekaj narediti, denimo nižjim slojem omogočiti dostop do kvalitetnejših, dražjih knjig. Pojavljati so se začele prve pobude o prosto dostopnih knjižnicah.

Neznosno breme vseprisotnosti slabih knjig

Danes izhaja ogromno knjig. Preveč knjig. Vsekakor pa preveč slabo napisanih, slabo prevedenih, slabo urejenih, slabo oblikovanih knjig, ki so velikokrat marketinško in knjigotrško odlično podprte, zato se kljub temu, da so zanič, prodajajo in najdejo pot do bralcev. Veliko jih je celo subvencioniranih z javnimi sredstvi in mnoge so dostopne v javnih knjižnicah. Želela bi, da bi se o tej produkciji, ki trivializira in obremenjuje knjižno polje, več in pogosteje govorilo. Ko ob svetovnem dnevu knjige in drugih priložnostih govorimo o dobrih knjigah, bi bilo nujno treba govoriti tudi o slabih knjigah. Pred dvema letoma sem začela brati prevod knjige Mlekar Anne Burns (Lynx, 2019), severnoirske pisateljice, dobitnice Bookerjeve nagrade in po nekaj straneh zgroženo ugotovila, da je slovenski prevod popolno skrpucalo. Knjigam, avtoricam in avtorjem, pa tudi bralkam in bralcem se s takšnimi izdajami dela krivica. Izhajanja slabih knjig sicer ne moremo preprečiti, lahko pa si prizadevamo za vzpostavitev regulativ, ki bi preprečile vsaj to, da zgrešeni in nekvalitetni knjižni izdelki postanejo javno dostopni v knjižnicah in da se za njihov nakup ter produkcijo trošijo javna sredstva. In bralce je potrebno opolnomočiti do te mere, da bodo dvakrat premislili, preden se bodo odločili za nakup slabe knjige, tega »džina in viskija književnosti, ki um omamlja, ne da bi ga povzdignila in poživila«.

Petra Kolmančič