Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in delu naših zaposlenih v času izrednih razmer. Tokrat je besedo prevzela Petra Kolmančič, vodja programa in dogajanja pod okriljem literarne sekcije MKC Črka ter koordinatorka literarnega festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru.

Na to, da smo v nekem trenutku na mestu, kjer smo, je vplivalo veliko silnic, ki so nas korak za korakom usmerjale na naši življenjski poti. Včasih sama pri sebi delam seznam tistih, zaradi katerih sem se znašla prav tukaj, v tem mestu, s tem moškim, v tej službi, obkrožena s prav tem krogom ljudi.

Nazadnje sem o pomembnih silnicah v mojem življenju razmišljala pred dvema tednoma, ko me je doletela pretresljiva novica, povezana z mojim učiteljem filozofije na ljutomerski gimnaziji, dr. Miranom Puconjo, ki se kot filozof in slovenist ukvarja z identiteto panonskega človeka, z raziskovanjem slovenske književnosti ter s književnosti ostalih slovanskih narodov. Prav tega učitelja namreč pojmujem kot eno osrednjih silnic v svojem življenju, saj je z vsebinami, ki nam jih je podajal, močno vplival na moj miselni gimnazijski horizont, pa tudi na mojo izbiro študija. Kot dijake nas je navduševal s svojim nekonvencionalnim slogom življenja, predvsem pa je na nas vplival s svojo odprtostjo, s tem, da nam je dopuščal, da smo razmišljali po svoje, izven okvirjev šolskega sistema.

Predstavljam si ga, kako se na gimnazijsko dvorišče pripelje v enem od citroenovih starodobnikov, amiju, spačku ali dijani, vsi ti avtomobili so ob njem videti, kot da so premajhni zanj, saj je dr. Puconja markantna, karizmatična, visoka pojava z gosto grivo temnih razmršenih las, vedno v svetli srajci, kravati in obleki, poleti pa v polo majici, ki razkriva mišice, ki niso pridobljene v fitnesu ampak z delom. Videti je kot boem, aristokrat. Kdo bi verjel, da ima mož doma veliko farmo bikov, okrog 40 glav goveda, in da obdeluje 15 hektarjev zemlje? Filozofija in farma bikov? Sliši se kot precej eksotična kombinacija.

Dobra dva tedna nazaj so časopisi poročali, da je v ponedeljek, 30. marca, dr. Mirana Puconjo pri krmljenju hudo telesno poškodoval eden od njegovih bikov. Na oddelku za intenzivno nego se zdravniki borijo za njegovo življenje. V bolnišnici je dobil okužbo z virusom covid-19. Je v umetni komi, njegovo življenje visi na nitki. Že dva tedna vsak dan v google vtipkam njegovo ime in izberem rubriko novice.

V njem sem od nekdaj videla nekaj tolstojevskega, rousseaujevskega, živo življenjsko silo, vznemirljiv izkaz drugačnosti v živo – vse to pa me je od nekdaj neustavljivo privlačilo. Z leti sem tudi preko njegovega življenjskega zgleda spoznala, da kot posamezniki in družba za svojo resnično realizacijo potrebujemo ustrezne pogoje, predvsem pa smisel in svoj lastni trdni temelj … Imperativi sodobne družbe od nas zvečine zahtevajo, da delujemo kot služabniki, delovne in ponižne živali, ki se izčrpavajo za nek drug in ne za lasten cilj in smoter. In to je seveda frustrirajoče. Le, če se ukvarjamo z rečmi, ki nas resnično zadevajo in če smo seveda ob poplavi vseh možnih vsebin sploh še sposobni presoditi, kaj nas resnično zadeva, smo pri svojem delu lahko uspešni, izpolnjeni ter koristni drugim in svetu. Zdi se mi, da moj gimnazijski učitelj filozofije živi polno, izpolnjeno življenje, v katerem se ukvarja z rečmi, ki ga resnično zadevajo.

In zdi se mi, da imam tudi sama glede tega neverjetno srečo … Že zdavnaj sem namreč odkrila, da obstajajo svetovi, v katere se je možno povzpeti iz rutine vsakdana, v katerih je mogoče napolniti svoje akumulatorje – ti svetovi so svetovi umetnosti in kulture, v katere pogosto zahajam tako zasebno kot poklicno. In že zaradi možnosti teh izstopov je moje vztrajanje v banalnosti vsakdana lažje, je moje bivanje na tem najboljšem od vseh možnih a vendar pogosto tako neprijaznem svetu lažje, je moje življenje lažje, lepše in boljše. Tudi v teh drugačnih časi, ki jih piše virus covid-19 …

Umetnost je čudovita igra, odprt prostor domišljije ter smisla in ko stopiš v ta prostor, moraš biti pripravljen vsaj začasno opustiti vse zakone, ki te priklepajo na svet, pravzaprav moraš tudi ta svet – torej realni, preverljivi svet opustiti: in pri tem ne gre za akt neodgovornosti, za opustitev vrednot, gre pravzaprav za akt drugačne odgovornosti, gre za pogum podati se v nove mentalne prostore in gre za napor, saj dobra umetnost od nas zahteva, da te prostore sami opremimo s pomenom … Prostori, ki jih ustvarja umetnost, so v času, ko je naše gibanje omejeno, eni redkih prostorov, kjer se lahko še vedno gibamo neomejeno. Tu ni rdečebelih trakov čez klopi, čez otroška igrala in čez sprehajalne poti. Pravilo dvometrske razdalje tu ne velja, tu je treba čim bližje, v samo srčiko.

Ker mi je dano, da se z umetnostjo ukvarjam zasebno in ker je z umetnostjo povezano delo, ki ga opravljam, se čutim priviligirano, se mi zdi, da imam srečo … Daljnega leta 2003 sem prvič, takrat še kot vajenka ob Zdenku Kodriču, Borutu Gombaču in Tomažu Brenku, sodelovala pri pripravi in izvedbi festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru. To je bil šesti festival po vrsti, a moj prvi in prvega seveda ne pozabiš. Potem jih je bilo vmes 16 in letos bo prvič po triindvajsetih letih cvetoči april minil brez prepoznavnega knjižnega dogajanja na Grajskem trgu in v mestu, saj je festival odpovedan in prestavljen. A čeprav so nas silnice, ki usmerjajo naša življenja, v začetku tega leta postavile pred velik izziv, ta april vendarle ne bo minil brez knjig, pisateljev, založnikov, bralcev in ustvarjalcev, saj smo v počastitev svetovnega dneva knjige pripravili bogato spletno literarno dogajanje in spletni knjižni sejem. April torej ne bo minil brez dogajanja, povezanega s knjigami, srčno pa upam, da bo minil brez tiste strašne novice, ki se je bojim vsakič, ko v iskalnik vtipkam ime mojega gimnazijskega učitelja filozofije.