Natalija Milovanović je prva umetnica, ki je v sklopu programa Literarne rezidence MKC Črke obiskala Maribor, kjer živi in ustvarja vse do konca decembra. V sklopu njenega bivanja v Hostlu Pekarna bo svoje izkušnje povzela v večih zapisih - prvega izmed njih objavljamo v nadaljevanju.

Jezikovno pokrajino tvorijo vsi vidni zapisi v javnem prostoru. Gre torej za skupek vsega, kar se lahko prebere na ploščah, spomenikih, bleščečih reklamnih panojih, grafitih, protestnih transparentih, oglasih, vendar tudi na ljudeh samih – jezikovno pokrajino sooblikujemo tudi s svojimi tetovažami ali oblačili z zapisi (pogosto absolutno nesmiselnimi in nereflektiranimi, zlasti na starejših, a to bi bilo lahko besedilo zase). Njena analiza se nahaja na presečišču sociolingvistike, sociologije, socialne psihologije, geografije in medijskih študij. Čeprav zveni ta uvod mogoče celo preveč študijski, je dobro vedeti, da obstaja nadpomenka za (kapitalistično podivjale) vizualne jezikovne podobe mest.

Prvo, kar sem opazila ob sprehodih v mesto in nazaj do kraja bivanja v Mariboru, je bil zapis v železniškem podhodu, nastal lansko jesen. Na enem redkih prostorov, varnih pred vizualnim onesnaževanjem napovedi razprodaj ob črnem petku, dominira citat umetniške skupine Tails, ki ga je nekdo, po datumu sodeč, videl septembra lani na razstavi na Dunaju in ki se glasi: »Diseases are a natural part of life on Earth.« Da je tudi Tails v svojem delu nekoga citiral izvemo v drobnejšem tisku: From an interview with an African boy while he was fishing. He will maybe get infected from his catch. Glede na časovnico je ta besedilna intervencija v javni prostor, konceptualna umetnost med grafiti, skoraj gotovo bila tja (iz)postavljena zaradi trenutne epidemije. Besede afriškega dečka, prenesene z obale kdove katere reke na Dunaj, znova prenesene v Maribor so predvsem tako velike v dobesednem smislu, da je njihovo sporočilo težko ignorirati, zlasti če se mimo njega giblješ vsak dan. Gre za to, da je življenje nepredvidljivo in vsi enkrat umremo? Da so bolezni vseprisotne in se jih ne moremo povsem ubraniti, če nameravamo živeti? Ali pa za to, da naj bomo srečni, da smo, kjer smo, ker vsaj ne bomo umrli za nečim banalnim, kot je kosilo? Da smo vsi doma na Zemlji, ki je kruta; do nekaterih bolj in drugih manj? Torej, preprosto, check your priviledge? V podtonu pa tiči še nič manj pomembno sporočilo, da je tudi samo to zavedanje vsaj malo del tega mesta.

S to mislijo sem šla naprej v mestno središče. Morebiti se je moje občutenje gneče v zadnjih dveh letih že relativiziralo, a me je res neveliko mariborsko središče vseeno dušilo. V vsakoletni zimski paradi vsiljene dobre volje, tokrat še sredi epidemije, ki nas vklepa ne le fizično, temveč še kako močno tudi psihično, sem zagledala plakat z naslovom in izhodiščnim vprašanjem gledališke predstave, ki jo je oglaševal in ki je stal kot krasen črno-bel kontrast svoji bleščeči okolici: kako smo prišli do sem? Res, kako, sem se vprašala v prvi osebi ednine. In že naslednji večer sem se znašla v temi občinstva Intimnega odra na Židovski ulici, ne da bi si prebrala kakršnih koli podrobnosti o predstavi razen naslova. Igralca sta na odru sede prepletala osebne in tuje zgodbe, ki so se vile od druge svetovne vojne in njenih zamolčanih, (pre)pozno izrečenih grozot, pa vse do (grozljive) vpetosti (podeželskega) človeka v naravo in svoj dvogovor zaključila na vprašanjih: kolikokrat moramo oditi, da prispemo, in koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo? Do teh vprašanj/zaključkov pa ne prideta moralistično, ne obtežita ju neposredno z zgornjim check your priviledge, temveč gledalcem in gledalkam ponudita prostor za svojo gostilniško mizo – edino scenografijo predstave – kot prostor za skupno premišljevanje. In vendar tudi njuna vprašanja kljub zelo občutljivem in empatičnem pristopu le nekaj druži tudi z napisom v podhodu, saj sugerira, da svojega porekla nismo izbrali, vendar je nujno, da ga reflektiramo skupaj z mislimi o sedanjosti in prihodnosti.

Po koncu predstave smo se poleg tega pogovarjali tudi o samem pripovedništvu; njegovi izpeljavi; učinkih, ki jih doseže pasivna frontalno-pripovedna predstava ter avtentičnosti tujih glasov v lastni pripovedi, ko ubesedujemo njihove zgodbe. Citati citatov, to je pripovedništvo. Ali pač? Vse to sem seveda v ozadju premlevala na primeru lastne pripovedne poezije, ki jo podobno frontalno predstavljam svojemu občinstvu na branjih, in ki ima predvsem zelo podobna, če ne praktično enaka izhodiščna vprašanja kot avtorski gledališki projekt. Ali si lahko lastim dvakrat, trikrat povedane besede, prišle do mene po principu gluhih telefončkov? Ali postanejo moje, če jih podam naprej v pesmi in to utemeljujem z umetniško predelavo? Ali jih lahko predelam, zavedajoč se, da tisti, komur pripadajo ali o komur so, nimajo več lastnega glasu, saj niso z nami prišli do sem? Ali bi postale vsakogaršnje, če bi mojo pesem natisnili in obesili kot plakat, kar, kot vemo, v Mariboru radi počnejo in s poezijo sooblikujejo jezikovno pokrajino?

Avtentičnost umetniškega izraza ni nekaj, kar se lahko odpravi s preprostimi odgovori, treba se je ozreti od primera do primera, vsak zase in vase. Seveda si ne moremo lastiti izkušenj drugih, lahko pa z njihovimi bogatimo lastne in se poskušamo vanje vživeti, da bi tako tudi bolje razumeli svoje. Nimam jasnih odgovorov, le premisleke, ki se vrstijo in premlevajo zunanje impulze, ki se mešajo z notranjimi. Naj končam s še enim citatom, prebranim pred kratkim v neki literarni kritiki: Morda nas niso prejšnje generacije oropale prihodnosti, same polne obžalovanj, kakršne so, morebiti je prihodnost – ta tako neoprijemljiva tvar – sama lažna obljuba, ki bi jo morali razkrinkati. In, dodajam, ukrepati, mogoče tudi tako, da pripovedujemo o prepletu nekoč in zdaj.

Natalija Milovanović