V sklopu rezidence pobratenih mest MKC Črke je oktober v Mariboru prežil pesnik in urednik iz pobratenega Madžarskega Sombotela – Vincze Bence. Vincze deluje kot urednik in literarni kolumnist kulturnega portala f21.hu, v času rezidence pa je spisal več blogov, v katerih opisuje svoje izkušnje v Mariboru. Prvega izmed njih objavljamo v nadaljevanju.
Ne sodimo na podlagi zunanjega videza – kadar je le mogoče, poskušam vedno slediti tej misli, pa naj bo to pozitivna ali negativna sodba. Pred kratkim sva s prijateljem imela burno debato o tej teoriji, trdil je, da človek iz svoje osnovne narave preferira estetsko, in čeprav družbena norma zahteva moralo v smislu spoznaj notranjost, šele nato presojaj zaznavano, ne moremo zares mimo izkušnje prvega vtisa, pravzaprav si tega želimo. Temu bi težko oporekal in tudi zadnji teden v Mariboru mi je dokazal, da je lahko taka izkušnja odločilna ne le med ljudmi, ampak tudi med človekom in mestom.
V organizaciji Mladinskega kulturnega centra Maribor (MKC Maribor) sem se imel priložnost v okviru programa Rezidenca pobratenih mest za en mesec preseliti v Maribor, da bi spoznal kulturno življenje, vzdušje, tukajšnji svet, ljudi in utrip mesta. Bistvo projekta je razvijanje mednarodne mreže in povezovanj s pobratenimi mesti Maribora, kamor sodi tudi Sombotel, in tako sem navzoč kot lokalni kulturni organizator in ustvarjalec v drugem največjem slovenskem mestu, v eni od kulturnih prestolnic post-jugoslovanskih držav, kjer lahko izkušam kulturne vsebine in priložnosti, ki jih ponuja mesto.
Prvo obdobje predstavlja, tako kot na vsakem potovanju, vznemirjenje ob spoznavanju, doživljanju novosti; tako sem prvi teden poskušal spoznavati mesto in mestni vsakdan, vedenje ljudi in se vsemu temu prilagoditi. Po predhodnem prebiranju kulturne zgodovine mesta, se je splošna slika izkazala za res kompleksno, večplastno. V Mariboru je bil do sredine 20. stoletja navzoč močan avstrijski vpliv, mesto so oblikovala gibanja, kulturna revolucija, neizogibno punk in rock vzdušje v 90. letih, vznemirljiva underground kultura, veliko grafitov (kar je tipična ulična scena po vsej Sloveniji), podprta sodobna umetnost, slovanstvo, hribovje, vino, odprtost v vseh pogledih (kot npr. sam razpis za literarno rezidenco). Na poti v Maribor sem skušal najti povezave med vsem tem, razlago čudne harmonije, nato pa si priznal, da iz slik in člankov ne bom ničesar razvozlal, da bom dobil odgovor od mesta in ljudi.
V Maribor sem prispel 10. oktobra in že od prvega dne sem spoznaval, da je vse, kar sem si vnaprej zamislil, veliko večje, veliko več kot sem pričakoval, razen mesta samega. V centru mesta ni velikih razdalj, moja namestitev je na zelo dobri lokaciji, deset minut hoje od centra, razgled ob parkiranem vozilu pa te očara že na prvi pogled. Hostel je del manjšega predela mesta, imenovanega Pekarna, ki ga sestavlja nekaj stavb in dvorišče, kar tudi v prevodu pomeni pekarno in nakazuje, da so te stavbe v nekoč delovale kot vojaške pekarne, danes pa so eno od kulturnih središč mesta.
Niti ene majhne površine ni brez grafitov, in čeprav se današnjim očem Pekarna sprva zdi mračna, se sčasoma počutim vse bolj intimno v tem kraju. Tu sta tudi dva kluba, pub, koncertna dvorana in največja bukvarna v državi; kamorkoli človek stopi, sreča glasbo, politiko, družbo, umetnost. Tu je bronasti kip Tita, ki se kot umetniški performans važi za vogalom dvorišča. Za njegovim hrbtom je napis DemoNkracija, nekaj korakov naprej je Che Guevara, ki nas opazuje pod napisom veni, vidi, vici, nasproti njega mavrična zastava, na stenah pesmi, kulturni gverilski marketing, ACAB in gesla od undergrounda preko punka do liberalnih idej, vse na enem mestu. Tu sem začel razumeti atmosfero in še bolj začel izgubljati rdečo nit razlaganja okolice.
Zaradi neprijaznega vremena sem dneve posvetil aktivnim ogledom mesta, v ponedeljek sem raziskoval center, v torek pa kolesaril v okolici in predmestju. Vse videno, razgledi, so se z vsako uro bogatili v meni in krepili predhodno znanje. Morda se je v meni že prvi dan pojavilo vprašanje, kako se lahko koncentrira v tako majhnem mestu, ki ima koma sto tisoč prebivalcev (kar ne doseže niti praga večjega mesta na Madžarskem), toliko umetnosti. S tem ne mislim več samo na ulično umetnost in grafite, ki so se me najprej dotaknili. Mogoče ne pretiravam, ko rečem, da je na vsaki drugi ulici umetniška galerija, so posebne, zgodovinske ter izložbe šol, manjših hiš.
Tukaj je tako naravno postaviti umetnost v izložbe kot odpreti butik na glavnem trgu v Sombotelu. In sploh ni potrebe po dodatni ali drugi zgradbi, kot v primeru butikov, v Mariboru ni prostega steklenega prostora. Kar pridobijo galerije in kulturne ustanove, tam pride do razstave, kar je prazno, z zunanje strani zasedejo umetniki. Na oglaševalskih površinah so oglasi umetniških festivalov, oglasov kulturnih ustanov je vsaj toliko, če ne več, kot trgovinskih oglasov.
Od vodje projekta sem nato izvedel, da v mestu ne živi le stalna umetnost, ampak da se trenutno odvija 27. MFRU, Mednarodni festival računalniške umetnosti, ki poteka po več lokacijah po mestu in ponuja dogodke vsak dan, poleg tega pa potekajo tudi tedenski literarni večeri, izvajajo se branja, srečanja, delavnice, glasbeni programi. V mestu je kar nekaj kulturnih ustanov, kjer se resnično trudijo, da bi mladi vsakodnevno bili deležni umetniškega stika. Mesto ima literarno revijo, Dialogi, pri kateri si prizadevajo objavljati tudi tujejezično sodobno literaturo (tudi preko mreže pobratenih mest) in jo posredovati slovenskim, mariborskim in drugim bralcem. (Za radovedne bralce priporočam antologijo Mennyek a szederbokorban (Nebesa v robidnem grmu, op.p.), ki je izšla leta 2018 v izdaji Tise in povzema sodobno slovensko literaturo. V bistvu lahko v mestu doživiš vsak dan aktivni kulturni, umetniški šok, če si človek tega želi. In kar je najpomembnejše in se tudi najbolj razlikuje od madžarske kulture, je visok delež obiskovalcev, za kar po mojih izkušnjah ni potreben niti Facebook marketing, saj je tukaj naravno, da skupnost podpira umetnost. Imamo se kaj naučiti od sosedov!
Med tednom sem obiskal Umetnostno galerijo Maribor (UGM) – njihova stalna razstava prikazuje razvoj lokalne likovne umetnosti od prve svetovne vojne do sodobnih umetnikov, Galerijo K 18, kjer je začasna razstava o Ivanu Cankarju, mednarodno znanem pisatelju, ogledal pa sem si tudi lokacije festivala MFRU, katerega zaključni dogodek je bil zame morda ena najbolj vznemirljivih izkušenj - 15. novembra v galeriji GT22 na dogodku konS modul ≡ konStructLiveAct. Bistvo glasbenega happeninga je bila ekstatična fuzija elektronske, tehno glasbe z vizualnimi in tehničnimi elementi, človeškega glasu, celotna atmosfera dogodka je bila neobičajna, tudi zaradi prizorišča, saj je GT22 čisto črna klubska soba, kjer je ob visečih kablih z vizualnimi elementi postala res futuristična in je priklicala vzdušje srednjeevropskega undergrounda 90-ih let. Te izkušnje je težko ubesediti kar kaže tudi na to, kako vzporedno poteka klasična umetnost, pop kultura, avantgardni svet in neka posebna underground atmosfera z vso svojo odprtostjo in sprejemljivostjo.
Kamor koli grem, naj se srečam s komerkoli v mestu, pa naj bo to mladi umetnik, natakar, prodajalec kebaba, stari stric na klopci, skupina študentov, ki hodijo proti Staremu mostu, ta odprtost se najde v očeh vseh. V tem mestu se plasti ne zlagajo ena na drugo, saj Drava sproti odplakne naplavine, ampak stojijo drug ob drugem in se podpirajo. Gradijo se mreže in skupnosti, ki živijo v miru drug ob drugem, kljub dejstvu, da nimajo bolj podpornega sistema kot kakšno madžarsko mesto. Pa vendar, sami oblikujejo svoj položaj in ga kljub težkim okoliščinam lajšajo, da omogočijo življenje. Iščem razlage, želim posedovati znanje, ki utripa v tukajšnjih ljudeh, želim prinesti to miselnost domov, pa četudi samo praskam po površini te miselnosti.
Maribor dokazuje, da je kultura nuja obstoja, da je kultura povezovalna sila, da je kultura del našega vsakdana in to vrednoto bi morali poznati vsi v srednjeevropskem okolju. Moj prvi teden v Mariboru je bil v znamenju upanja in radovednosti, in ko sem v nedeljo obiskal prijatelja v Kopru, v obalnem primorskem mestu, ki se morda ne bi moglo bolj razlikovati od Maribora, sva debatirala tudi o vprašanju, kako se lahko v državi z vplivi slovanstva, Balkana in vzhodne kulture pojavi tako visoka duševna odprtost, in hkrati sva ob tem vprašanju oba začutila prijetno zavist do tega naroda.
Na poti od Kopra do Maribora sem spet razmišljal, kje so povezave med sloji in o harmoniji, in čeprav sem namesto odgovorov prišel do še več vprašanj, sem se začel počutiti vse manj turist in vse bolj kot domačin, saj ko preko zunanjosti prideš do notranjega doživetja, mentaliteta postane domača, in mislim si, da z drugačno mentaliteto tu niti ni možno živeti. Če ne tukaj, kje drugje? In če tu lahko, zakaj ne tudi drugje?
Prevod: Eva Nađ
Tekst in fotografije: Vincze Bence
